2007.
ERIKA VOUK
ERIKA VOUK, rojena 1941. Pesnica in prevajalka. Objavila pesniške zbirke Bela Evridika (1984), Anima (1990), Belo drevo (2000), Opis slike (2002; Jenkova nagrada), Album (2003), Valovanje (2003; Veronikina nagrada) … Je tudi vrhunska prevajalka, njeno najbolj znano prevodno delo je 2. del Goetejevega Fausta. Skupaj z Meto Kušar in Majo Vidmar je predstavljena v trojezični antologiji Glas v telesu: tri slovenske pesnice (2005). Veliko njenih pesmi je uglasbenih.
 



RITEM neurij in harmonijo,
hladne žile rek,
ptice nad vodo,
ki srepo prežijo,
leno vztrajnost osek,
gosto črnino južnega vina,
svéta imena bližine; – zavetje
ognja v kristalni krvi rubina
darujem si to poletje.


NEKJE so zmeraj južna zatočišča,
zamolkle krošnje,
senčni kraj užitka,
zidovi neodkritega svetišča,
zaplata freske s patino tišine,
nekje je zmeraj voda varno plitka
in trdoživo zel na brazgotine
polaga roka,
v plodno brazdo pluga
je položena hvalnica življenju,
nekje je zmeraj južneje od juga,
nekje je smrt najbližja poželenju.

NIČESAR na koži,
s soncem oblita
topí se modrina pod svodom,
belina in barva polti se hladita
v nizkem vetru nad prodom.
Sled oljčnega olja v sragah potú,
plima oblizne stopalo,
nisem več svoja,
nisem več tu,
nesnovna sem, prosta,
v plitkem nèsnú
prižeta na to obalo.

KI BOŠ prišel gredoč,
se boš izgubil,
ki boš izštel polnoč,
me boš odljubil,
ki boš za vino dal,
bom kruh delila,
ki boš za dneva ostal,
te bom ljubila.

NE dotikaj se pesmi.
Naj ostanejo v molku besede
in komaj vidne očem,
naj me nespečne in blede
živijo
še dolgo potem.
  
Copyright © by Balkanski književni glasnik – BKG, 2007.
Prevod Željka Perovića možete pročitati ovde.
Nazad