Okno je bilo priprto in drevo, ki je z vrhom ene veje segalo skoraj v notranjost sobe, je v sunkih vetra otresalo dežne kaplje na pločevinasto okensko polico. Na vzorcu tapete je skušal spet zaznati pretrgani obris gole ženske, postavljene na vse štiri. Imel je poln mehur, ki mu je kot velika kožna melona, nabita s tekočino, pritiskal na dno trebuha. Odbrcnil je odejo k vznožju postelje, en copat je tičal nekje pod časopisi, drugega je nabasal mimogrede in se zagnal proti stranišču. Ko se je vrnil v sobo, je s tal pobral hlače in pulover, ju potegnil nase, odtaval k štedilniku ter iz njega očistil pepel. Z vedrom v eni roki in košaro za drva v drugi, se je potem odpravil na dvorišče, v drvarnico. Zazeblo ga je, ko je skušal odpreti vrata lope, sluzasta in težka od vlage. Moral jih je privzdigniti, da so se odprla do polovice in se takoj nato spustila v ogrebek razmočene zemlje. Dišalo je po vlažni žagovini in skoz špranjo med dvema razmaknjenima opekama na strehi, je na tnalo kapljal dež. S sunkovitima potegoma gor-dol je iz njega izvlekel sekiro. S kupa je pobral grčasto leseno klado in jo poskušal postaviti pokonci. Nekajkrat mu je padla na tla, tako da jo je moral podržati z roko, da je lahko usekal. V trenutku, ko se je sekira spustila, je začutil, da je veliko težja, kot je pričakoval. Roka mu je spolzela po gladkem ročaju in bolj začuden kot zgrožen, je zagledal svojo, v zapestju odsekano levico, katere prsti so se še vedno oklepali klade, napol prevzdignjeno, kot da za trenutek počiva. Rahlo je trzala pod gostimi brizgi krvi. Zakrilil je naokoli, da se je krvava kapljična sled sklenila okrog tnala v skoraj perfektnem krogu. Zajavkal je od groze, se mislil najprej pognati proti vratom, ko so mu skoz zavest zdrvele slike iz stare zdravniške knjige, po kateri je brskal, ko je še bil doma. Ranjenci do pasu goli, si skoraj spokojnih obrazov zategujejo pas nad krvavečim štrcljem. Hitel si je z eno roko vleči pas s hlač, levo pa je tiščal med stegna, da je kar čutil, kako hlačnici postajata vse težji od krvi, ki mu je curljala iz zapestja. Drvarnica se je nagibala sem ter tja, se polnila z rdečkasto meglo, ko si je z ustnicami pomagal zategniti usnje okoli zapestja. Nizko se je sklonil nad štrcelj, da mu je kri v drobnem brizgu oškropila oči. Ko je curek nato presahnil le v nekaj kapljic, se je opotekel na dvorišče in tam zdrknil na kolena, čisto blizu stare gospe, ki je kriknila, da je pes ob njej prestrašeno odskočil, zatem pa začel obotavljaje nategovati vrvico, da bi ovohal človeka, ki je mirno obležal na zemlji.

Ko se je čez nekaj tednov vrnil iz bolnice, je skoraj vsak dan posedal ob oknu, da mu je sonce grelo tanko, občutljivo kožo na štrclju in brazgotino, ki se je vijoličasto svetila. Prijatelj mu je prinesel električno pečico, da si je tu in tam ogrel sobico, zlasti ob večerih, ko je bilo še precej hladno. Vedel je, da bo nekega dne vendarle moral v drvarnico. Že ob misli na tnalo in spolzki ročaj sekire, mu je postajalo slabo.

Z nekaj brcami je zravnal kupček zemlje, ki se je nabral ob vratih in jih odprl. Tla drvarnice so bila na debelo posuta z žagovino, nekdo je tnalo obrnil na glavo, na tleh je ležala nova sekira. V želodec se mu je naselil nelagodni občutek, da je moral za trenutek počeniti. Potem je bolj začutil kot zaslišal, kako se je za praznim, rjavečim naftnim sodom, nekaj zganilo. Nekaj se je poskušalo splaziti vstran. Drgetajoč po vsem telesu, je pogledal za sod. Bleda in trepetajoča, se je k sodu stiskala njegova odsekana levica. Ko se je sklonil k njej, je na njeni hrbtni strani opazil potno roso. Tisti hip, ko jo je hotel zgrabiti, se je odlepila od soda in se kot gola petnoga žival spretno zagrebla v žagovino. Zgrabil jo je pod kupčkom in jo dvignil. Trdo stisnjenih prstov je utripala v njegovi desnici, kot da v njej pulzira srce. Stlačil jo je pod jopič in odsunil vrata.

Dajal jo je spat na majhno blazino ob svojem vzglavju. Ponoči se je prebujal in jo pokrival. Trajalo je več tednov, da je nehala trzati od strahu, ko se je je dotaknil. Dolgo je trajalo, da se je sprostila, se obrnila na hrbet in mu dovolila, da jo je s sredincem desne roke gladil po blazinicah njene dlani. Počasi je stegnila prste in jih nato ponovno mehko upognila, kot da tone v rahel dremež. Včasih se je ponoči celo primaknila k njegovemu licu, skoraj dobrikajoče, domače. Ko se je zvečer vrnil domov, sedel za mizo in jedel, jo je opazoval, kako leze na knjižno polico. Potegnila se je nekaj centimetrov navzgor, malo počivala, se s palcem spet trdno oprijela roba police, potegnila za seboj še ostale prste, dokler ni splezala prav na vrh, se tam zleknila in se leno ponudila, da je položil svoj obraz v njeno, od napora vlažno skodelo dlani. Nekega dne je ugotovil, da si zna odpreti vrata. Našel jo je na hišnem pragu. Ležala je na sončni lisi kot dremava mačka. Z mešanico groze in jeze jo je pobral, jo odnesel v stanovanje in jo grobo postavil na mizo.

»Nikoli več ne napravi tega! Nikoli več!« je sopel vanjo razburjen.

Vedel je, da ji je najbolj všeč, kadar se je dotakne z desnico. V hipu so se prsti obeh rok prepletli in tako je moral včasih tudi po celo uro sedeti z rokama v naročju, kot da pestuje dvoje zaljubljenih bitij, ki sta zaspali v ljubezenskem objemu. Včasih se je levica pritihotapila pod desnico, jo z nežnim sunkom preobrnila na hrbet, nežno drsela po njenih pregibih, drsela vzdolž njih, da ga je spreletaval srh. Ko je odhajal od doma, se je levica pognala k vratom in se naslonila nanje, kot da mu hoče zastaviti pot, ga prisiliti, da ostane. Kot da z nevidnimi, prosečimi očmi zre gor k njegovemu obrazu. Ne bi se čudil, če bi se nenadoma oglasila s pridušenim cviljenjem, kot mlad pes. Začuda nikoli ni pokazala niti najmanjšega zanimanja za ostanek levice, za štrcelj s svetlovijoličasto brazgotino. Kot da mu nikoli ni pripadala, kot da nista bila eno. Ni vedel, kaj mu pravzaprav pomeni: del njegovega telesa, ki je na srhljiv način zaživel lastno življenje, a je na ganljiv način navezan na ostali del telesa, ali nekakšno eksotično žival, razvajeno, predano in včasih svojeglavo.

Jemal jo je s seboj v kopalno kad. Udobno se je zleknil v vodi in jo, ležečo na dnu kadi, opazoval, kako postaja nežnorožnata. Dvignil jo je in si jo položil na kolena, skoz priprte veke opazoval milne mehurčke, ki so se ujeli med njene prste, se svetili in poganjali mavrične končiče in nato ugašali v drobne svetleče bucike. Potem se je oprijela prstov desnice, jo potegnila navzdol, na dno in legla nanjo. »Kot morska mehkužca med parjenjem,« je pomislil. Ko je desnico čez nekaj časa nežno povlekel izpod nje, je obmirovala na dnu kot užaljena samica. Dvignil se je iz vode in levico položil na brisačo. Koža na konicah prstov je bila nagubana od dolgotrajne kopeli. Popivnal je vlago z nje in potem so šli spat. V postelji je čutil, kako se je zganila na svoji blazini, prek njegove glave našla pot navzdol k desnici in legla nanjo.

Potonil je v eno izmed svojih absurdnih sanj, v zamotano zgodbo, v kateri je moral reševati zapletene kombinacije drobnih znakov, kar so ga nenadoma sunili na površje tenek jek budilke na nočni omarici, tresenje in dva sunkovita udarca ob posteljno stranico, visoko nad njegovim vzglavjem. Še preden se je zbral, da bi segel k stikalu nočne svetilke, je padlo po njegovi desnici, stegnjeni na blazini. Mesto, od koder je priletel sunek, je bilo dobro izbrano, udarec natančno usmerjen in silovit. Ko je zarjul je od bolečine in se zavihtel s postelje, je čutil, da je nekaj težkega zropotalo na tla. Potem je, še vedno rjoveč, udaril s komolcem po stikalu in zahropel v norem začudenju, ko je zagledal na tleh sekiro in malo vstran levico, kako mastna od krvi, mukoma vleče k vratom odsekano desnico, ki ji mlahava venomer drsi iz vlažnega prijema.