| |
Pomladni
utrinek
Skoz špranje razmajanih sten
prihaja v prostor šum čebel
in cvetja duh. In mir postal je plen.
Preplavil hudournik je globel,
noči
so blodne spet,
nabite s silhuetami želja,
iz daljnih krajev sliši se šepet,
toplota v duši plapola.
Odšel
bom tja v samotni kraj,
kjer sonce v skrito reber se upre,
ko zvablja iz dremotne zemlje slaj
in žge in žge in žge.
Žalostinka
Odšla si -
daljni moj spomin.
Odšla si, kot odhaja vse
po tej samotni poti
ob koncu radosti in bolečin.
Zaprla
si oči
globoko temno-žive,
sklenila si dlani –
z odtisi stikov in dotikov,
usahnil je pojoči tvoj nasmeh.
Po
tistih najinih lepih dneh,
po najinih bolečinah vseh,
prišli so časi žalosti
in časi vedrih dni.
A vse odšlo je,
kot vse gre.
In tudi ti
ljubezen moja,
življenje mojega spomina,
odšla si daleč tja,
tja daleč, kamor zdaj
bi tudi sam najraje šel.
December
Kako si mrzel zimski dan
v hlad modrine ujet
z brezčutnim soncem obsijan
v
puščobnih plaščih so ljudje
odeti v molk
drug za drugega ne ve
pogledi
prazni čez pomol
koraki težki
vsak skriva svojo bol
Stepa
Nepregledna stepa
speta z iglami v dušljivi prah.
Kričeči mir.
Korak drsi v korak.
Za njimi
ozek razor,
ki ga veter sproti
razpihuje.
Nič drugega,
le v slutnji tam obzorje.
Do tja
meglica sivih mren.
Cilj je zamegljen. |
|
