Tja …

~ pod neostrgani vosek vstopiti, ~ v prosti vtis vdihniti neprirojeno dušo; ~ v prazno votlino se vseliti, v stihokop; ~ k večerni reki, ~ pod molčečo zastavo.
~ čisto blizu njenega telesa ponikniti; v ugiz, samoto; ~ v kačji lev zlesti, v njegovo tlečo gaz, v ovčjo kri; ~ v pravljico, pod njene bele tačke.
~ čez klesanje trenutka gaziti strahup. ~ čez ozke vokale, ~ čez pijanost! ~ pod modrček … ~ čez gore plenic, pod mlečne oboke. In ~ v jesensko oznanilo za-šumeti:
~, tolažiti je treba ta svet brez začetka, brez konca in v njem navijati vzmet za tiho tiktakanje besed, besed.*

__________

* odmev besede (včasih v votlini glave odmeva vsa pesem, največkrat pa od gluhih sten ne odmeva nič)

Post scriptum

fábula rása Na mali beli etiketi, nekoliko poševno nalepljeni na brezbarvni vinski litrci, piše v treh vrsticah z velikimi črkami: SLIVOVKA '66 / DRUŽMIRJE / BEČEVNIK. To steklenico pristne slovenske slivovke si je stihokop prihranil, ko bo s pobotanima melanholikom in sangvinikom v sebi spet zašel tja – med hipokrence, ki Hipokrenci še niso, če ne pridejo tja; dokler ne bodo iz odkrižanega sveta zares tam, dokončno tam.
Popotovanju tja mora stihokop verno slediti; med njimi in z njimi, ki so in jih ni, ki tja zagotovo še pridejo …
Kakšno prehitro izkopano hvalnico bi stihokop želel zasuti, vendar ne … Še tako malenkosten popravek bi potvoril občutke približevanja tja – k preoblečenim zastavam, izvohljanim zemljam, spremenljivim telesom … Zastavovestiti, geofagi, nekrofili in drugi bastardi so že prebredli del vrtinčaste reke, bili na poti tja razcefrani, ugriznjeni, samozadovoljeni, napol križani … Ne bi bili več isti!
Hipokrensko reko je treba preplavati s strahupom! tu ni pomoči; stihokop tja čez ne more pomagati nikomur (niti sebi); medvedja usluga bi ga tam, dokončno tam – pod prividno prešito zastavo, na razbiti stekleni zemlji, s prelevljênim telesom – pribila na križ in ob prvem stihu oslepila, oslepila …

(Votlina v glavi, 3. VIII. 2006)

36. VOTLINA, VOTLINA

galébja Trispolnik Eol se samozadovoljuje s harfo ob razprti nožnici sveta.
Izza paravana slanih oči sine galebka.
Z dolgimi rezili zareže pod oblake in okovano sonce.
Tja na stišane porodne vode, tja na utrujena vesla in razglašene strune nežno prisnežijo dotiki mraka, mraka.

P. S.
Moram pripisati (k) tej zasneženosti čisto vsakdanjo intimnost božajočega vetra: Galeb trpi v jatah, ujet v svobodo tvojega prisluškovanja, prisluškovanja.

33. VOTLINA, VOTLINA

glínasta Nate mislim, votlina v glavi. V tebi objemajoča se kamna kreševa noč in dan (stran od rim), temó drug drugega obsegajoča. Pod zatemnitvijo prabesede treseva vsak eno glasilko nad breznom telesa, v katerega padaš sam. Sva se izselila sploh kdaj iz temeljev rojstva, iz roja teme?
Nama mračnost sledi iz davne jame, kjer so led razklale mamutove kosti in ga živalske kože stajale do rane, da sva lahko položila prednike na preproge pomladnega cvetja; kjer so nama vrhovi dojk porisali telesi, krvavi jeleni prinašali lovno srečo in figurice iz roževine. Je žgana glina zadržala dovolj prestrežene krvi, krvi?

P. S.
In zvezala usta vetrovom, vetrovom?

31. VOTLINA, VOTLINA

gluhonéma (péta z očmi) Kamen ni nikoli sam, kamna sta zmeraj dva; v paru objeta v svet gluhih, slepih besed. (Svet gluhih, slepih besed!)
Kamna ne čujeta, kamna ne vidita, kamna se vekomaj kamnito ljubita. (Kamnito ljubita.)
Če pa si človeka pod kožo zlezeta, zbudita tihi svet, zasijeta v komet. (Zasijeta v komet.)
Če ne bi slišala, če ne bi videla, bi se kakor kamna vekomaj ljubila. (Vekomaj ljubila.)
Tak je ljubezni red, ne gre brez dveh besed; srce pove na glas, zunaj je majski čas. (Majski čas.)
Ljuba si človeka besede dražita, z očmi se božata, a le za kratek čas. (A le za kratek čas.)
V druge letne čase zaideta brez besed, brišeta majsko sled in že je med njima tihi kamniti svet, svet.

P. S.
(Tihi kamniti svet.)