AVTOR

Histerične sile soočanja: Pesnik proti pesniku, boj kraljice s
kraljem, kreg pišočih ust …
Ne sprejemam. Videlo se bo, o videlo in razvedelo, da imam
prav. Poln kontejner psalmov bo zagnan v ocean, jaz pa bom vlit v
serpentino čistih voda. V begu se skriva veličastje postanka, me je
nekoč poučil Basho, v znanju se lesketa moč nevednosti, v samoti se
kali kajla družabnosti …
Diham zase in za svoje najdražje, pod kotom realne
odgovornosti in merljive skale. Gomazenje izpihanih molekul
spreminjam v blindiran zapis o sebi – v zbirko veziv, ravtarskih sanj ter
družinskih znamenj. Zadostuje biti Avtor. Dostojen stvor, vrteči stroj na
vino, vodo in vest. Nič več kot to.
 

ŠTIRJE PRIJAZNI KRAJI

Eden je pod vrbo. Ta je za otročarije. pesniški kraj. So krokarji
v zraku, pa dve kravi v zakotju, kraj pa seva sanje.
Drugi je preteklost. Sklesal sem ga na obrobju strmine. Bil je
preža za vonje. Leta sem gladil njegov položaj, se usedal v tron in
vonjal. Včasih sem si sposodil pasji nos, včasil sem zajokal zaradi
kislin v vetru. Zdaj je kraj prenehal obstajati.
Tretji je slučajen. Grajen na belem kamnu in s pregledno vizijo
v ospredju. Mirujoč kraj za kontemplacije, za razmisleke o muhah,
deviškosti marjetic, za ubrano pitje prividov. Kraj traja tudi do uro
ali dve, pozimi pa je zaprt.
Četrti kraj je planiran za jutri. Kraj za nov poklon kačam, za
začetek novih oči, novih besednih viher. Vesel kraj, ki si ga vsak dan
sproti dovolim vzeti v misel. Kraj lahkih rok in srečnih ptic. Moj kraj.


ČETIRI PRIJAZNA PROSTORA

Jedan je pod vrbom. To je za djetinjarije. Pjesnički prostor. Vrane
u zraku, po dvije krave u prikrajku, a iz prostora žare snovi.
Drugi je prošlost. Isklesao sam ga na rubu urvine. Bio je čeka za
mirise. Njegov sam položaj gladio godinama, sjedao na tron i mirisao.
Ponekad bih posuđivao pasji nos, ponekad oplakao zbog kiselina u
vjetru. Sada je taj prostor prestao postojati.
Treći je slučajan. Stvoren na bijelom kamenu i s preglednom
vizijom u prvom planu. Miran prostor za kontemplacije, za
promišljanje o muhama, djevičanskosti krasuljaka, gdje se skladno
piju prividi. Prostor traje po sat ili dva, dok je zimi zatvoren.
Četvrti prostor planiran je za sutra. Prostor za novi naklon
zmijama, za početak novog oka, novih vjetrovitosti riječi. Veseo
prostor kojeg si svaki dan dozvoljavam uzeti u misao. Prostor lakih
ruku i sretnih ptica. Moj prostor.


TIPKA V TRAVI

Lenobno si vsako jutro navleče oblake, melanholično prižge
rezervno oko ter posvaljka usnjeno ustje: slano, gosto … Postano kožo
odstrani, pogrne pa saten sožitja. Potem zarola prvi zarodek. Dražilni
džoint.
Povlek na dušek je furjast, pohoten, vsvsesujoč. Mali napad
mlečne omotice je njena največja sreča. Narkotičarka je, odvisnica,
lajdra za njuhavce. Ko potegne, se ji prsni košek razplamti (skorajda
se je bil razpočil nazadnje od dušnega sladostrastja), tipka pa odigra
zvoke trav. Oko pod popkom se zarosi.
Nato vleče vase hribe, skale borovce, travnike, ceste, hiške in
hiše, ljudi … Sesa skozi mantro v ustih. Ima tudi meniha, ki je njen fetiš
tišine. Neprestano ga ima pod jezikom.
Brž ko blisne prvo žarkovje in zarja orosi krnice, že sesa, že poje,
že pije debele molke.
Pije in pije. Hrepeni in srka. Želi več in več, več in več. A več ni. 


TIPKA U TRAVI

Svako si jutro lijeno navlači oblake, melanholično uključi
rezervno oko i uvalja usnato ušće: slano gusto… Ustajalu kožu
odstrani i prostre saten skladnosti. Zatim umota prvi zametak.
Dražljivi džoint.
Duboki je uzdah furiozan, pohotan, sveusisavajući. Mali napad
mliječne omaglice njena je najveća sreća. Narkomanka je, ovisnica,
tréba za snifere. Kad potegne prsašca joj se rasplamte (na kraju se
skoro raspuknu od miline sladostrašća), a tipka zasviri zvuke trava. I
orosi se oko pod pupkom.
Onda u sebe vuče brda, stijene, borove, pašnjake, ceste, kuće i
kućice, ljude… Sisa kroz mantru u ustima. Ima također i svećenika,
koji je njezin fetiš tišine. Neprestano joj je pod jezikom.
Samo što sine prvi bljeskut rumeni i zora prhne u udolice, već sisa,
već pjeva, već pije debele šutnje.
Pije i pije. Čezne i srče. Hoće sve više, više i više. A više nema.


JAZ SEM EKSTRAKT

Jaz sem ekstrakt sveta, protiutež muham in Nejazom. Oči
imam v smrečju, dlani pod peskom – voda je, ki me zaliva in izpira,
veter je, ki me niha in suši, mrtvi so, ki mi pojejo in pojejo …
Brez boja z metafiziko ne morem živeti. Vedno sva si v razkolu.
Modul te igre je bel in sladek: če Onstranstvo steče naprej, se
vračam, če izgubi ritem, mu vržem besedo ali dve, če tekmujeva
vštric, kot angela na konici pasjega repka, me neka sila tako izvotli,
kot bi použil strašne sanje, kakor bi popival pet do sedem dni, ležal v
vinu, se gnetel med mehurčki omame in pozabljal na dolžnosti. Boj je
bajen, večen, temeljit.
Da sem izvleček sveta, sem spoznal na Nebu, ob nemi Luni, ko
sem pisal neke pesmi. Tam so stali: Veter, Žarek, Voda in Duh.
Elementi metafizike. Samo stali so in s pogledi tehtali moj sprejem.
Vzeti ali pustiti …
Končno, ko sem že pošteno trepetal od strašnih skrbi, so mi v roke
ponudili Izjavo.
Podpisal sem Kontrakt: Ko bo sijala marčna luna, bom veter, ko
bo medvedka v Skakalcih popila požirek studenčnice, bom voda, ko
bodo zalajnali mucki z brčicami, bom žarek, ko bo v smreki zagorel
prvi jutranji češarek, bom duh. Postal bom Zgoljaz, sirup, ki ga bo
mogoče redčiti v neskončnost…


JA SAM EKSTRAKT

Ja sam ekstrakt svijeta, protuteža muhama i Nejastvima. Oči su mi
u zimzelenu, dlanovi pod pijeskom – voda me zalijeva i ispire, vjetar
me njiše i suši i mrtvi mi pjevaju, pjevaju…
Ne mogu živjeti bez boja s metafizikom. Uvijek smo u raskolu.
Modul te igre bijel je i sladi: ako Onostranstvo istrči naprijed, vraćam
se; ako izgubi ritam, bacim mu rije čili dvije; ako se trsimo uporedo
kao dva anđela na vrhu pasjeg repića, nekakva me sila ispuni takvom
prazninom, kao da sam u strašne snove upao, kao da sam bančio
pet ili sedam dana, ležao u vinu, lelujao među mjehurićima omame i
zaboravljao na dužnosti. To je bajna bitka, vječna, temeljita.
Da sam Destilat svijeta spoznao sam na Nebu, uz nijemu Lunu, dok
sam pisao neke pjesme. Tada ondje stajahu: Vjetar, Zraka, Voda i Duh.
Elementi metafizike. Samo su stajali i pogledima vagali moje primanje.
Uzeti ili ostaviti…
Konačno, kada sam već pošteno trepetao od strašnih briga,
tutnuše mi u ruku izjavu.
Potpisao sam Kontrakt. Kad bude sijao martovski mjesec – bit ću
vjetar; kad bude medvjedica u Skakačima¹ popila gutljaj sa zdenca –
bit ću voda; kad se jave mačići sa svojim brčićima – bit ću zraka; kad
u boriku zasja prva jutarnja šišarka – bit ću duh. Postat ću Upravoja,
sirup kojeg se može beskonačno razrjeđivati…


VČERAJ SEM POBEGNIL

Včeraj sem pobegnil iz sanj.
Mladeniči v belih pavčkih so mi natakali vino. Vzorčna četica
oprod je tekala po macesnovih stopnicah, čiklice suhih dam pa so
neslišno drsele po lakastih tepihih. Srkal sem previdno, iz tistih
štrcljastih šip, da ne bi zdrknil mimo, na obrobje, kjer bi preveč po
svoje doživljal …
Potem je pristopila sanjska dekla in mi žareče segla v dlan. Ob
boku ji je visela kita živih prividov. Skozi mrežaste oči ji je brizgal lunin
sij, pa vahtarski ognji, ki so jih kurili kleriki v njenem žlahtnem oprsju.
Srce zunanjega sveta je že davno potonilo v Kanomljico. Pokramljala
sva. Dve o meni, dve o njej. Kamen, ki je visel pod stropom kot luč
ugaslih duš, se je iskril. Metal je kres posvetja, bleščal svetlobo
praznika in gorel za poezijo tiste noči.
Nato smo posedli in kramljali, prebirali po listju iz besed.
Očesca so lovila mimobežne saksofone.
Deklice so se kvarile ob verzih.
Telesa so se valjala v puhlem obilju, v puhastem pišu pivskih
sap in sanje so se kot morenasta sluz strahu pretakale po udih. Prešlo je
v modrasasto moro. Gladko se je prekopicnilo, se preslikalo na drugo
stran, kjer je čepel starec in klesal truge. Krpal je mrtvaške prte,
klekljal spomine iz mrtvih, mašil zračne ventile in pel. O, groza, moje
pesmi je pel…


JUČER SAM POBJEGAO

Jučer sam pobjegao iz snova.
Mladići u bijelim frakovima točili su mi vino. Četica primjernih
lakaja trčkarala je po stubama od ariševine, čipkice mršavih dama
klizile su nečujno po lakiranim tepisima. Oprezno sam pijuckao iz
onih patrljastih stakala da ne skliznem mimo, na rub, gdje bih
doživljavao previše po svome…
A onda priđe sanjska ženska i vruće mi stisnu ruku. Niz bok joj je
visjela pletenica živih privida. Kroz mrežaste oči brizgao joj je lunin
sjaj i svih svetih plamenje što su ga klerici palili u njenim plemenitim
njedrima. Srce vanjskog svijeta davno je već potonulo u Kanomljicu².
Nešto smo i rekli. Dvije o meni, dvije o njoj. Kamen koji ji pod
stropom visio kao svjetlo ugaslih duša, iskrio se. Bacao je krijes
posvete, blještao svjetlost praznika i gorio za poeziju one noći.
Nato smo svi sjeli i čavrljali, prebirali po lišću riječi.
Okice su lovile usputne saksofone.
Od stihova kvarile su se djevojčice.
Tijela su se valjala u ispraznom obilju, u mekušnom lahorenju
pivskog zadaha i snovi su se kao modrikasta sluz staraha pretakali po
udovima. Prešlo je u prugastu, zmijoliku moru. Glatko se preokrenulo
i preslikalo na drugu stranu, gdje je čučao starac i tesao lijesove.
Krpao je mrtvačke plahte, čipkao sjećanja mrtvih, zatvarao zračne
ventile i pjevao – o, užasa! – moje pjesme…

_____________________
1. Skakalci / Skakači – uski kanjon u blizini Tolmina u Sloveniji; medvjedica – trouglasta stijena (u obliku medvjeđe glave) zaglavljena među stijenama nad vodom u sredini kanjona Skakalci
2. Kanomljica – rječica u blizini Idrije u Sloveniji