OROŠENI
po sledeh
se ogleduje,
blodnjavec blodni,
po lastnih,
po rosnih, ko mu
slovarja nasuje
v jutro
zadihuje,
se razpira
in pluje,
ne vedoč, kam
ga zapeljuje,
ki mu poje:
tod
je vse, kar ni
tvoje
KO SE
JI PREPUSTI,
ga okliče,
da je
zaprepaden
nad prepadom,
jecljavec,
se uplini
do vznika, se slini,
ko ga navdaja
zrak, ki je
zrak,
skale, ki so skale,
dež, ki je rodni
zamok, v praznini,
ki ni prazna, le
samota sama – tu
se ji prepusti
ŠEPET
slediti, slediti
z
bližati
nič
ne vem, ne
vem
šepečejo, ne,
bolj od nekod,
skozi kosti,
vlečejo
vokali ječanja,
magnetni fluks
brezkončni
DRSI
ta vzgib
traja, traja,
senca sence
te obhaja,
te v jutro,
te esenca,
z obrizgom,
z ognjenim,
z ledenim
čez prsi te,
drsi:
v tem gibu
so take reči,
ki jih
ne zmorem
izreči, niti
ni potrebno,
samo ostani
ZEV
v zastalem
gibu le
típ zraka, jezik je
plazma
v žilah zev,
zvezde vriskajo
zamanskost,
nemost postaja
agregatno stanje –
tu
se vdira čas,
vate,
ves,
po licih se cedi
sentiment,
sam si
s svetom in
nihče ne ve za ta kres
|