Nastopajo:
ANA, vdova, 60 let;
ANJA Anina hči; 35 let;
ANEJ, Anin sin, 40 let;
EMA, Anina sestra, 50 let,.
GREGOR, Anjin mož, 38 let.
MARIJA, Anina soseda, 60 let;
IVAN, Marijin mož, 65 let;
PAVLA, Anina soseda, 55 let;
JOŽE, Pavlin mož, 60 let.

Hiša stoji na meji med vaškim in mestnim okoljem, kjer je v času zadnjih dveh desetletij socialistične države, zraslo veliko podobnih hiš.

Vsi trije prizori se hkrati dogajajo v štirih prostorih hiše.
Večino časa se stanovalci in obiskovalci hiše zadržujejo v spodnjih prostorih, ki so bili načrtovani za »kletne« dejavnost. (Kurilnica, delavnica, garaža, hranilo živil,…) Lastnik hiše pa je te prostore preuredil za potrebe vsakdanjega bivanja. Tako sta dva spodnja prostor: kuhinjski in spalni prostor - spodaj, na pogled mešanica kletnih in stanovanjskih prostorov. Oba prostora sta nižja od zgornjih, utesnjenost pa povečujejo še pod stropom napeljane in izolirane cevi toplovodnega ogrevanja, nadometna elektroinštalacija, toplovodni rezervoar, grobi zaboji za spravilo odsluženih stvari in podobno.

V kuhinjskem prostoru se nahajajo pohištveni elementi klasične kuhinjske opreme s »kletnimi« kosi opreme in naprav. V prostoru so tudi jedilna miza in stoli.

Na enak način kot kuhinjski prostor spodaj, je opremljen spalni prostor v spodnjem, kletnem delu. V njemu so raztegljiv kavč, nočna omarica, garderobna omara iz drugačnega kompleta pohištva, ob drugi steni pa je razvejana vodovodna inštalacija, električna razvodna plošča z odprtimi varovalkam, itd.
Spodnji, kletni prostori so na ta način popolnoma izkoriščeni, da se ohranjajo in varčujejo zgornji, stanovanjski prostori, skupaj s pohištvom.

Nad kletnimi prostori, kjer bivajo stanovalci hiše, je stanovanjski del hiše opazno višji od spodnjega dela.
Eden od dveh zgornjih prostorov je ves čas dogajanja opremljen s klasičnim serijskim pohištvom za dnevne sobe: trosed, dva fotelja, klubska mizica, TV-regal, s tapiserijo jelenov na zidu in podobno. Vse pohištvo v dnevni sobi je skrbno zavito oziroma prekrito s PVC folijo, da se na pohištvu in opremi ne more nabirati prah. Soba se ne uporablja, temveč jo zgolj pazijo, da bi bila čim dalj časa videti, kot na novo pripravljena in opremljena.
Drugi zgornji prostor je bil v začetku opremljen kot klasična spalnica s serijskim pohištvom, a se v času dogajanje drame uporablja za različne namene.

Čas dogajanja drame: v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja.

PRVI PRIZOR

V zgornjem, stanovanjskem delu je spalnica spremenjena v mrliško sobo. Pred pohištvom je postavljena aluminijasta konstrukcija, ki nosi težke črne zavese, postelja je umaknjena in na njenem mestu stoji mrliški oder s pokojnikom in vso opremo (sveče, kropilnik, križ, fotografija pokojnega, osmrtnica z uro pogreba, rože.) Na vsaki strani mrliškega odra so postavljeni stoli za obiskovalce ki prihajajo kropit in bedeti pokojnemu. Na zavesi so razrešeni venci.

Na parah leži Anin pokojni mož Vlado. Na stolih ob parah sedita Pavla in Jože.
V spodnjem kuhinjskem prostoru za mizo sedi Ana. V ta prostor vstopita soseda Marija in Ivan.

IVAN
Dober večer…
MARIJA
Ana, moje iskreno sožalje.
ANA
Hvala…
MARIJA
Oh, saj ni, da bi človek verjel…
ANA
Hvala, Marija.
IVAN
Tudi jaz, tudi jaz! Res! Iskreno sožalje. Ne morem in ne morem verjeti…, da je šlo tako hitro naprej…
ANA
Le kaj bi zdaj brez vas?
IVAN
Komu bomo pa pomagali, če ne sosedom?

MARIJA
Namigne Ivanu navzgor, proti zgornjim prostorom, kjer je v spalnici mrtvaški oder.

Greva gor…

Marija in Ivan gresta do pokojnika, opravita ritual kropljenja in tihe molitve, vsak na svoji strani krste. Nato sedeta poleg Pavle in Jožeta.

Pa imamo spet to žalostno opravilo. Letošnja pomlad jih je pa veliko pobrala.
PAVLA
Žalostno, res. Samo pri mrličih se še srečujemo. Zadnjič je neslo Jernejca, zdaj pa še Vlado.
JOŽE
Samo, Jernejc je bil že star! Če jih imaš osemdeset… Ne pa Vlado. Pri njem je šlo tako hitro.
PAVLA
Tako hitro ni šlo…, saj se je mučil dve leti.
JOŽE
Kaj pa je to dve leti?
PAVLA
Nekatere rak nese še hitreje…
MARIJA
Je bil rak, a ne? Kje točno ga je pa imel?
PAVLA
Najprej na pljučih, zdaj na koncu pa vsepovsod.
MARIJA
Pljuča! Koliko je danes te zahrbtne bolezni! Vlado je ja že davno nehal kaditi.
IVAN
On ni nikoli zares kadil.
JOŽE
Cigareti niso vse. Vidite, kako je vse zastrupljeno. Še čudno, da ljudje bolj ne mrejo.
IVAN
Kaj veš, kaj je to? Če bi medicina poznala vzroke, bi lahko pozdravili tudi raka. Tako pa…

MARIJA
Eni pravijo, da rak lahko pride tudi zaradi sekirancije. Če se človek preveč žre…
IVAN
Misliš, da se je Vlado za kaj žrl? On ni dolgo kuhal jeze. Vsakemu je povedal, kar je mislil. Še Anjo – je vrgel iz hiše!
Če se je jeziš, dobiš samo rano na želodcu. Rano ja, raka pa ne! Raka se ne dobi kar tako, zaradi živcev.
PAVLA
Vsi imamo težave. Tudi Vlado jih je imel. A da bi pa zato dobil raka? Hm…? Ne verjamem.
JOŽE
Rak! A je treba toliko klicati?!
Ženi.
Saj ne veš, če je bil res rak. Na koncu koncev je pa čisto vseeno, a ga je imel, ali ne. Zdaj leži na parah in mi vsi bomo tudi enkrat ležali. Je pač tako na tem svetu!
ANA
Pripravljala prigrizek v kuhinjskem prostoru. Potem vzame pladenj s potico ter jo nese k param in jo ponudi obiskovalcem.
No vzemite malo, boste laže zdržali …
MARIJA
Stopi k Ani in ji vzame pladenj
Daj, sedi, saj ne moreš vsega sama. Kje so pa drugi? Anej? Ni prišel?
ANA
Saj je prišel, samo, šel je po Emo. Ona mi bo tudi v pomoč jutri… in potem, ko ga bomo…
IVAN
Če rabiš še kakšno pomoč, Ana, ti kar povej. Veš, da si bomo vzeli čas. Ko pride takšna reč, ni izgovorov!
ANA
Oh, saj ste že tako veliko pomagali! Ko bodo pogreb in te skrbi mimo, potem, potem…, potem pa ne vem, kaj bom…
PAVLA
Veš, da ti bomo pomagali, kar bo treba!

MARIJA
Prevzame vlogo strežnice, gre od enega do drugega in ponuja s pladnja.
IVAN
Marija, ostani nocoj tu, da ne bo Ana sama.
ANA
Ne, ni treba. Saj bo gotovo prišla Ema.
JOŽE
Hja, včasih je bilo drugače. Cela vas se je zbrala pri mrliču. Nekateri so komaj čakali, da je kdo umrl in so prišli do vina in potice.
PAVLA
Jože…
JOŽE
Kar je res, je res! Včasih so šli ljudje bolj skrižem. Smrt je pač smrt. Saj vsakogar doleti. Kolikokrat smo cele noči bedeli mrličem in si pravili vice, da je čas hitreje minil. Tudi peli smo. Proti jutru.
PAVLA
Zdaj, hvala bogu, ni več tako, kot je bilo včasih. Zdaj so ljudje prišli malo k pameti.
JOŽE
So prišli, ja…
IVAN
Moram domov. Marija ti ostani, kaj pa če le ne bo nikogar? Ne sme biti sama.
ANA
Ivan…, kam se ti mudi?
IVAN
Večer bo. Malo bo še treba pogledati okoli hiše. Potem se lahko vrnem.
MARIJA
Če boš šel, te že ne bo nazaj. Počakaj. Skupaj bova šla. Kot sva prišla.
ANA
Najbrž ne bo veliko ljudi…
MARIJA
Saj bova počakala, Ana. Ti si malo odpočij. Vem…, ni bilo prijetno.
ANA
Zdaj mi je laže kot zadnje dni…, ko se je tako mučil.

PAVLA
Tako je to, ko človek doma umira.
ANA
Teden dni prej so ga dali iz bolnice. Meni so rekli, da ni več pomoči.
JOŽE
A je bil pri zavesti?
ANA
Ves čas. Nekajkrat sem mu dala injekcijo, da ga ni tako bolelo, a je bil do konca priseben. Čisto do konca je govoril, kako naj skrbim za hišo…, da bo treba popraviti izolacijo v kleti… pa kurilno olje…, same tako vsakdanje reči, kot da kam gre … in se bo vrnil čez par dni…
Pa za Aneja in Anjo ga je skrbelo…, na vse je spomnil, preden je umrl. Bedela sem pri njemu. Poslušala sem, kako na kratko sope in potem sem še jaz zaspala. Okoli štirih zjutraj sem se zbudila… Je bil še topel, samo … dihal pa ni več!
PAVLA
Kar zaspal je?
ANA
Ja…, jaz sem tudi zaspala…
Odide v kuhinjski prostor - spodaj.
MARIJA
Spremlja Ano.
Pridi. Malo počij. Midva z Ivanom bova počakala še kakšno urico. Če Eme ne bo, bom ostala. Ne skrbi.
ANA
Marija, kaj bi jaz brez tebe?
MARIJA
Zato pa smo sosedje, a ne? Pridi…
Pospremi Ano v spalni prostor.
JOŽE
Vidiš, delo te bo počakalo.
IVAN
Eh, bo že, če je taka stvar, da je zdaj kar sama doma. Čudno, da še ni nikogar.
PAVLA
Bodo že še prišli.
JOŽE
Anje sploh še ni bilo, kaj? Vidiš, a se splača takšna trma?
PAVLA
Tiho bodi…, kaj te briga.
JOŽE
Me ja nič ne briga. Čudno je bilo pa vseeno. Jaz sem tudi sam zidal!
PAVLA
Ni prav, da ga še zdaj obiraš, ko se še ohladil ni dobro.
JOŽE
Jaz nič ne obiram. Kar je res, je res. A ne Ivan?
IVAN
Hm…, ne vem… Vlado je bil res zategel.
JOŽE
Zategel, zategel! Madonca, a se spominjaš, ko smo tu vlivali prvo ploščo? Zidarja je nagnal. Pa smo vsi delali udarniško. Še zidar.
IVAN
Mhm, pa to ni bil edini zidar, ki ga je nagnal.
JOŽE
Na koncu je itak vse nagnal in vse naredil sam…
IVAN
In to ne slabo! Ko sem videl, kako je položil ploščice, sem ga prosil naj še meni in ti povem, da mi ni bilo žal.
Marija se vrne.
MARIJA
Ana je šla malo dremat. Povedala mi je, da je vzela že dve tableti. Jaz ne vem, zakaj je hotela imeti pare doma! Za koga smo pa delali mrliško vežico?
JOŽE
Hiša je velika. Prostora je še preveč! Zakaj bi pa plačevala vežico?
PAVLA
Pravijo, da je Vlado tako želel. Prijetno pa ni tako. Dve noči biti v hiši skupaj z mrličem. Ljudje pa tudi nimajo več časa bedeti mrličem, kot so to počeli včasih.
Pa ni otrok… ni Eme. Vlado sam pa itak ni imel več nobene poštene žlahte. Vidiš, vsi so po njeni strani.
Namigne na vence, ki visijo okoli par.
MARIJA
Bomo pa mi pomagali. Kdo ve, kako bo pri nas?
IVAN
Res je sam hotel, da bi bile pare doma. Meni je večkrat rekel, da bo šel v trugi iz svoje hiše, saj ni revež, da bi ležal v vežici!
PAVLA
Pa sem le prav čula…, samo, če bi Ana drugače naredila, ji tudi Vlado najbrž ne bi zameril.
JOŽE
Če je bila njegova zadnja volja takšna, da bo ležal doma, jo je treba spoštovati! Zadnjo besedo je treba spoštovati.
PAVLA
On je vedno imel zadnjo besedo. Zato je pa morala Anja od hiše…
MARIJA
Nagnal jo je, ker mu je naredila sramoto s tistimi pobi. Hitro so jo zmešali!
JOŽE
Ja…, tista dva… pa drugi tudi!
IVAN
Drugih deklet ne zmešajo tako hitro. Nekaj mora biti v takšni ženski.
JOŽE
Z inženirjem se je poročila, sploh ji ne gre slabo!
PAVLA
Saj pravim. Takšne se vedno znajdejo v življenju. Ena poštena pa ne sreča kar tako inženirja na cesti.
JOŽE
Kaj je pa danes inženir. Danes so ja vsi inženirji pa doktorji, pa kaj vem kaj še… samo, da jim ni treba delati.
MARIJA
Ne smemo ji delati krivice. Saj…, po duši pa ni bila slaba…
IVAN
Še preveč dobra je bila…
MARIJA
Bodi vesel, da se nam ni zgodilo kaj takšnega!

IVAN
Nam se ni moglo. Midva nisva tako privijala otrok.
Naj počiva v miru. Hiša mu je bila bog! Sramota ga je pa jezila! Rekel je, da je ni zidal zanjo. Vse, je rekel, bo dal zapisati sinu. Aneju.
PAVLA
Ampak njegovo gre na pol in pol tega mora dobiti Ana.
JOŽE
Kaj pa če je Vlado vse zapisal pobu? Tudi meni je enkrat rekel, da bi najraje videl Aneja doma. Pa ne vem, če je dal kaj zapisati! Dokler je bil zdrav, je mislil, da bo večno živel, ko ga je pa bolezen zvila, je šlo tako hitro!
PAVLA
Saj ne more Vlado sam zapisat! Kaj pa nujni deleži?
IVAN
Saj vem, no! Samo, če bi, pravim!
PAVLA
Ja. Res. Če bi Anej imel hišo, bi pa mogoče dobil kakšno žensko. Ne vem, kaj je narobe z njim, da je še kar sam…, pa tako fejst moški je!
JOŽE
Čudno. Ona jih je menjala kot nogavice, on pa nobene ni našel.
MARIJA
Ana bo že vedela. A Vlado je priznaval samo svoje delo. Ja…, naj mu bo lahka zemlja, kot si rekel. Zdaj je rešen hude bolezni, ampak odrešena je tudi Ana. Ne vem, zakaj bi morala hišo dajati sinu…, sama mora tudi živeti.
JOŽE
Otroci, ja. Ko odrastejo, se je nanje težko zanesti. Če Aneja ne bo nazaj, bo Ana ostala sama v tej veliki hiši. Še ena, ki bo na stara leta sama, brez človeka, ki bi skrbel zanjo.
PAVLA
Pri nas, hvala bogu, je hiša polna…
JOŽE
Kraval je pa že takšen, da bi človek najraje ušel!
IVAN
Ob trugi se človek res vpraša, a je vredno tako garati? Saj! Na koncu so pa vsi veseli, da umreš.
V kuhinjski prostor - spodaj, vstopi Anej. Po obnašanju se vidi, da je domač, saj najprej odloži površnik kar na stol, potem stopi k štedilniku in pogleda v neki lonec, vzame iz njega kos hrane in jo da v usta. Kmalu za njim vstopi še Ema.
EMA
Nisem se mogla upreti. Vlado je res imel nos, da je tukaj postavil hišo. Še zdaj tako lepo žari izza hribov, čeprav je sonce že zašlo.
ANEJ
Teta…, ti nikoli ne zamudiš lepih stvari!
EMA
Če ti tako praviš… Kje pa je Ana?
ANEJ
Ne vem, najbrž tam…, pri njem.
Namigne navzgor.
EMA
Grem ponjo, da se ne bo utopila v solzah. Upam, da bo vse tole hitro mimo.
Ema gre gor, k param. Anej gre za njo.
PAVLA
Iskreno sožalje…, pa vam tudi…
EMA
Hvala lepa…
JOŽE
Tudi jaz…, res, iskreno sožalje…, sožalje…
IVAN
Sožalje! Sožalje!
MARIJA
Grem po Ano. Imela bo skrb manj, ko bo vaju videla.
EMA
Kje pa je?
MARIJA
Malo je šla počivat,… Ne vem, je vzela dve tableti…

EMA
Potem jo kar pustite, bo že…
Stopi k vznožju mrliškega odra, pokropi pokojnika, odloži vejico in stopi po levi za hip bliže pokojniku, pa se kmalu obrne in odide nazaj - dol v kuhinjski prostor.
Ne maram tega vonja… po teh rožah.
JOŽE
No, Pavla, čas bo, a ne!
PAVLA
Midva greva počasi domov. Sva že dolgo tukaj. Gotovo bo še prišel kdo, da ne boste sami. A vidva bosta še ostala?
IVAN
Ne, midva bova tudi šla…
MARIJA
Toliko morava počakati, da se za nocoj poslovim od Ane.
IVAN
Če spi…
MARIJA
Ne verjamem, grem gledat.
PAVLA
Lahko noč vsem. Pa saj se jutri spet vidimo. Zdaj Ana ne bo več sama.
Pavla in Jože odideta, Ana in Marija prideta iz spalnega v kuhinjski prostor.
ANA
Prišla si! Oh, da si le prišla!
EMA
Ana!
Ana in Ema se objameta. Anej in Ivan prideta od par v kuhinjski prostor.
IVAN
Marija…, a zdaj greva…?
ANA
Saj še nista dolgo tukaj.
MARIJA
Zdaj ne boš več sama. Jutri še prideva. Pa potem zopet. Lahko noč vsem!

ANA
Hvala, da sta prišla, in, Marija, bodi tako dobra, res te prosim za pomoč tudi jutri zvečer, ko bo gotovo več ljudi…, ko bodo izvedeli …
Marija in Ivan odideta.
ANEJ
Mama, kako je s tabo …?
ANA
Utrujena sem. Komaj čakam, da bo vse to mimo.
ANEJ
Saj bo minilo, mama. Vse bo še dobro.
ANA
… ko bi le bilo…, samo ne vem, kako bom lahko sama, brez ateja?
EMA
Brez ateja?
ANA
Ti ne veš, kako je, če ostaneš sama…
EMA
No ja…, jaz sem ves čas sama in se mi zdi, da mi nič ne manjka. Meni ne bo treba kazati žalosti za nikomer.
ANEJ
Grem še malo nazaj… Gor.
Odide k pokojniku.
EMA
Vem, da ti ni lahko. Pa bo minilo, boš videla, da bo. Prej, kot si misliš.
ANA
Ne morem verjeti, da ga ni več. Ko sem bila zadnji teden z njim, sem res želela, da bi bil čim prej rešen trpljenja. Zdaj ko se je to izpolnilo, imam kar slabo vest…, kot da sem mu jaz želela smrt.
EMA
Ne smrti, Ana! Želela si mu to, kar je prišlo… Ni greh, če neozdravljivemu in trpečemu človek želiš konec. To je kot rešitev!
ANA
Ti nisi videla njegovih oči. Iz njih je gledal strah.

EMA
Strah? Njega da je bilo česa strah?! On je ja vse znal, obvladal, vedel in zmogel!
ANA
Strah ga je bilo in kar naprej je govoril. Največ o hiši…, kaj vse bi še bilo treba storiti.
Pa da bi hišo morala dati Aneju! To je govoril.
EMA
Kaj pa Anja?
ANA
Anja…, tudi njo je omenil. Izgovoril je njeno ime in potem ni mogel nič več govoriti. Posilil ga je jok…, kot da bi se kesal!
EMA
Kesal? Če je tam gori res kakšen sodnik, ne vem, s čim se bo odkupil za svoje grehe. A samo to je bilo…, glede Anje?
ANA
Da. Samo to. Rekel je – Anja - in potem je zaspal in ko se je zbudil, ni več govoril o njej. To je bilo dva dni, preden je umrl.
EMA
Solze? Za Anjo? In potem…, nič več. No, to verjamem.
ANA
Zadnji dan je, kot da bi vedel, da se poslavlja…, govoril je o hiši.
EMA
Oh, kako tipično. Še zadnjo uro ga je skrbelo za hišo. Ana, če boš pametna, boš vse skupaj prodala in ušla iz te kletke!
ANA
Ema, kako lahko…?
EMA
Morda je res prezgodaj, oprosti, ampak - saj se je samo petelinil s to hišo!
ANA
Tebi ni storil nič hudega in… ne vem zakaj ti sodiš. Ni prav!

EMA
Ni prav?! Dovolj je bilo že to, da sem tebe gledala, kako si propadala z njim! Ti se nisi videla.
To je varna streha, je govoril. Iz leta v leto. Desetletja, Ana! Midve se včasih tudi pol leta nisva srečali in meni se je vedno paralo srce, ko sem te videla. Vsakokrat bolj staro, bolj utrujeno, bolj zgubano, bolj suho.
Saj je res vseeno; da bi le ti spoznala edino koristno stvar, ki ti jo je po tolikih letih naklonil. Da se je umaknil! Zdaj boš šele zadihala!
ANA
Včasih si mi govorila, naj bom srečna, ker imam dom, moža, otroka. Da imam hišo in v njej posteljo in v postelji moža.
Ti si izbrala svojo samskost, ki je najbrž lepa, a nosi s sabo osamljenost…, hrepenenje po otrocih…, jaz ne vem…, jaz nisem odločala o tvojem življenju, saj še o svojem nisem!
Samo se je zgodilo in jaz sem ga sprejemala takšnega, kot je prišlo. Z domom, otrokoma, s hišo in spalnico in posteljo in možem v postelji.
Bilo je hudo in lepo z njim. Ni popival kot drugi, ni se vlačil okoli z drugimi, naredil je hišo in ti praviš naj vse skupaj prodam in kar grem. Ne morem, tudi če bi hotela. To sem mu obljubila na smrtni postelji… in… tako bo. To bom spoštovala!
EMA
Kaj si mu obljubila?
ANA
Da hiše ne bom prodajala in da jo bom na koncu zapisala Aneju.
EMA
Na koncu? Na čigavem koncu? Oh, kako tipično zanj. Še ob zadnji uri ti je pridigal o tvojem koncu…, ne svojem. Tvojem! In če si mu obljubila, da boš to storila, potem naredi konec tega svojega življenja takoj in daj hišo Aneju. Takoj! Zakaj bi čakala v tej hiši svoj konec. Kaj pa rabiš zase…, razen če si misliš iskati še enega moža …
ANA
… ne! raje bi živela tako kot ti.
EMA
No…, vsaj to. Torej, kaj rabiš? Svoj kotiček! Potem pa na pot Ana! Okoli sveta! Skupaj pojdeva, boš videla, da ti ne bo žal! Če hočeš, se lahko že jutri preseliš k meni!

ANA
Morda res pridem. A prej bom še enkrat poskusila storiti tisto, česar nisem mogla, ko je bil še živ. Trmast kot je bil - in Anja je trmo podedovala po njem. Veš, to mi leži na duši. Rada bi popravila, kar sva narobe naredila. Tudi ona je moja hči.
EMA
Ne vem, kako boš sedaj pomagala Anji. Ona ima zdaj svoje življenje… Ne vem, če rabi tvojo pomoč. Jaz sem z njo veliko … tam – saj veš, da se srečujeva… Redko, Ana, redko pove kaj o hiši, ki jo je morala zapustiti.
ANA
To je bil njen dom.
EMA
Koliko časa je minilo, odkar jo je vrgel ven?! Deset let?
ANA
Trinajst…
EMA
No! Trinajst!
Pa veš, kaj želi tvoja hči?
ANA
Vseskozi sem mislila nanjo. Saj sem jo tudi jaz večkrat poklicala. Jaz ji nisem zaprla vrat naše hiše.
EMA
Njegove hiše!!!
ANA
No, pa njegove! Ne vem…, kaj bi pa ti naredila na mojem mestu? Kaj bi ti naredila… s hišo…
EMA
Saj sem že povedala …, a ne vem. Jaz nimam hiše, ker je nikoli nisem hotela…
ANA
Jaz tudi ne…
EMA
A da ne?
Ne veš… Zato: če že hočeš moj nasvet, naredi, kar se ti zdi prav! Kar je rekel on… Daj hišo otroku, kot je rekel, in pojdi iz nje.

ANA
On je rekel, naj dam hišo Aneju, meni se pa zdi, da bi jo bolj rabila Anja. Krivico smo ji storili. Ne vem, a je srečna s tistim moškim. Gotovo bi tudi on rad zgradil hišo. Kot vsi. Svojo! Da bi se dokazal pred našo družino in njo. Pred našo družino…, koliko smo pa sploh bili družina?
EMA
Kaj pa veš? Mogoče se ti pa to samo zdi! Morda pa želi hišo iz čisto drugačnega razloga…, da bi v njej živel…Veš, veliko jih poznam, ki niso postali sužnji svojih sanj!
ANA
Potem jima jaz res lahko pomagam tako, da bo to hišo dobila Anja!
EMA
Meni je vseeno, ampak bolj ko te poslušam, bolj sem prepričana, da bi ti morala iz te hiše. Je čisto vseeno, a jo boš pustila Aneju ali Anji. Zate je ječa.
ANA
Saj bom šla. Toda hiša ne more biti prazna in obema je ne morem pustiti… Anej bi že moral…, zanj je bolje, če mu pomagam drugače… Ne tako, kot je hotel Vlado! Saj je ostalo precej denarja. Anja si bo pa veliko prihranila, če bo dobila hišo, ker jima tako ne bo treba zidati nove.
EMA
Ti…, si se že odločila, da ne boš upoštevala Vlada… in njegove oporoke!
ANA
Saj ni nič zapisanega, saj ni oporoke…
EMA
Ne razumem, zakaj hiše ne boš prodala, ker praviš, da je tako želel on, v naslednjem hipu pa njegova zadnja volja že ni več tako sveta?
ANA
Vem, da je zadnjo voljo treba spoštovati! Vem pa tudi, da je Vlado želel z mano govoriti o Anji, pa se je samo zjokal. A ni to tudi zadnja volja…, ko se je pokesal?
EMA
Jasno! Ti že sedaj dvomiš! Kako šele bo…

ANEJ
Pride od par v spodnji, kuhinjski prostor.

ANA
Odide k pokojniku. Najprej stopi k obrazu in ga nekaj časa molče gleda. Potem se počasi prestavi do vznožja in mimogrede poravnava cvetje, prestavi sveče, potem sede tako, da je s telesom na pol obrnjena od mrliškega odra.

Kaj naj s hišo, Vlado? Ne bom je prodala. Tega ti ne morem storiti.
Drugo bom pa naredila po svoje! Nisi storil prav, ko si Anji pokazal vrata in jih zaprl. Ta hiša…, zdaj ne zapiraš več teh vrat.
Zdaj bo po moje. Ne bom te ubogala.
To si hotel, saj vem. Da bi Anej v hišo pripeljal žensko. Ampak…, on ja živi z moškim!
Ne, Vlado! Hiše mu ne bom dala. Zdaj bo po moje! Tega mi ne moreš več preprečiti!

Ana vstane in gre zopet k zglavju in sklene roki kot v molitev. V tistem se Ema in Anej pridružita Ani pri pokojniku. Ema še enkrat vzame namočeno vejico in pokropi truplo. Potem na drugi strani stopi za kratek čas k zglavju, Anej ostane za njo. Ema se kmalu zasuče, Anej stopi na njeno mesto, tako da sta z materjo vsak na eni strani zglavja mrtvaškega odra. Ema nato obsedi ob vznožju mrtvaškega odra.
ANEJ
Mama, daj…, boljše bo, da se ne mučiš več in se greš malo odpočit.
ANA
Zdaj ga še lahko vidimo. Ko ga bomo pokopali, ga ne bo več.
ANEJ
Nima smisla, mama, toliko trpeti ob spominih… in razmišljati…
ANA
Veš, oče te je imel rad…
ANEJ
Vem…
ANA
Vse je imel rad… Tudi Anjo je imel rad…, čeprav tega ni znal nikoli pokazati…
ANEJ
Vem, mama…
ANA
Rekel je, da bi rad, da se Anja vrne v hišo.
ANEJ
Saj bi bil skrajni čas…
ANA
Rekel je, da zapušča svoj del hiše Anji. Tudi za moj del hiše mi je rekel, da se ne bi delila…
ANEJ
Mama…
ANA
Saj…, jaz bi najraje videla, da se oba vrneta. Samo - dva gospodarja v eni hiši…
ANEJ
Saj niti ne pomišljam, da bi se vrnil sem, saj veš mama…, saj vsi veste!
ANA
Vem…, zato pa – ti bi tukaj težko shajal. Hiša pa ne more biti prazna! Anja naj pride.
ANEJ
Ja! Jaz živim, kot pač živim. Drugega ne rabim. Anja naj pride. Z možem. In naseli to hišo…, če hoče!
ANA
Saj je obljubila, da pride…, upam da še nocoj… Prav bi bilo, da se pomenimo še pred pogrebom.
ANEJ
Pride…?
ANA
Ja, pride…
ANEJ
A tako…,
ANA
Ti pa pozabi…,
ANEJ
To hodi za mano.
ANA
Saj nisi mogel vedeti.

ANEJ
Seveda ne.
ANJA

V tem v kuhinjski prostor vstopi Anja. Počasi gre od stvari do stvari, geste so podobne, kot prej, ko je vstopil Anej, z roko podrsa po mizi ipd. Slednjič sede za mizo.

EMA
Ema pride od mrtvaškega odra v kuhinjski prostor.
Anja, a strašiš ali kaj?
ANJA
Teta, … lepo da si tu.

Ana in Anej prideta od pokojnika.
ANA
Gre molče k hčeri in jo objame.
ANJA
Saj ni preveč hudo, kaj?
ANA
Ne, zdaj je, kar je…, najhujše je za njim…
ANJA
Se odlepi iz objema, stopi proti bratu in mu ponudi desnico.
Zdaj smo pa brez ateja.
ANEJ
Ja…, brez …
Dolgo te že nisem videl.
ANJA
Hja…
ANEJ
… žalostno, da se srečujemo takole…
ANJA
… saj…, zakaj se pa nič ne oglasiš…
ANA
Anja…, zdaj bo…, zdaj je drugače…
ANJA
Zdaj, ko je umrl…
EMA
Vzame pladenj in ponudi Anji.
Glej, vzemi. Vidiš, koliko pridnih sosedov je še vedno okoli…, poskusi, tudi če nisi lačna. Je dobro, veš!
Pri zadnji besedi govori že s polnimi usti, saj je sama hitela in poskusila prigrizek. Anja ni vzela, zato Ema odloži pladenj nazaj na mizo, vzame še en košček in še enkrat pomigne Anji.
Vzemi, če ne, bom jaz vse pojedla …
ANJA
Sosedi…, pridni… Ti kar jej …
EMA
In… gospa so kar sami… Možiček? Kje ga imaš?
ANJA
Gregor danes ni utegnil. Jutri pride … in na pogreb tudi …
ANA
Saj…, morda je še bolje tako…, da bomo nocoj sami…
Ate je zgoraj…
ANJA
Aneju.
Greš z mano? Gor…
Anej se brez besed nameri pred Anjo v spalnico zgoraj, kjer so pare. Za njim vstopi k param tudi Anja.
ANJA
Tak je, kot da spi…, saj se ni nič spremenil.
ANEJ
Ja…, kot bi spal.
ANJA
Samo…, ta kravata je tako smešna…, saj ni nikoli nosil kravate…
ANEJ
No…, na parah…, mora biti.

ANJA
Ja, po smrti, pravijo, je vse drugače…
Vzame fotografijo pokojnika na vznožju mrliškega odra.
Na tej sliki je še tako mlad. Prav takšen je na njej, kot je bil včasih…, takrat …
Potem položi sliko nazaj in gre počasi nazaj proti vzglavju pokojnika.
Tako srečni bi lahko bili…, pa je bila zmeraj samo hiša! Hiša, hiša, hiša, hiša…,

Medtem Ana zopet sedi tako kot na začetku prvega prizora, ob mizi v kuhinjskem prostoru spodaj, obrnjena s hrbtom proti Emi. Ema tudi sedi za mizo in občasno vzame prigrizek z mize in po malem grizlja.
ANA
Kdo ve, če ji s tem ne bom prinesla nesreče. Zadnjo voljo je treba spoštovati!
EMA
Ah, daj no…, zadnjo voljo je treba spoštovati, zadnjo voljo je treba spoštovati. Zbudi se, no…, saj si že odločila!
ANA
Sem! A se bojim, da ji bom nakopala nesrečo…
EMA
Vraže! Saj pravim: prodaj vse skupaj! Razdeli jima denar. Prodaj! Ko se vse poleže in bo življenje spet šlo v stare tirnice… Prodaj!
ANA
Ne, tega ne morem. Tega mu res ne morem storiti! Saj sva v to hišo vgradila vse, kar sva imela! Ne bi prenesel, če bi vedel, da si v njej tuji ljudje!
EMA
Potem jima pa čim prej povej, kakor si se odločila…
ANA
Vstane od mize in se nameri v zgornji del hiše, k pokojniku.
Prav…
Pride k mrliškemu odru, pokropi pokojnega in se nato obrne k otrokoma.
Pred smrtjo je… veliko govoril. V resnici ni bil slabega srca… Hišo je delal…, pa kaj bi vama govorila, saj nista več majhna.
ANJA
Saj bo kmalu mimo. Še pogreb, potem moraš čim prej vse pozabiti. Zdaj pa, mama, pojdi in lezi. Saj bomo bedeli z Anejem in teto Emo.
ANEJ
Ja, mama, res! Ne se mučiti, saj sem te že prej prosil.
ANA
Bom šla…, bom šla. Le prej vama moram še povedati, kako se je odločil ate…, kakšna je bila njegova zadnja volja… Glede hiše…
ANJA
Prosim, mama, saj je vendar še čas. Saj bomo - na zapuščinski razpravi…
ANA
Ne! To je naša stvar. Ne maram, da to slišijo drugi! Vajina pravica je, da izvesta takoj. Saj vesta, kaj mu je do zadnjega ležalo na duši…
ANJA
Hiša…
ANA
Motiš se. Vidva…, ti Anja. Jokal je, ko je izgovoril tvoje ime…
ANJA
No ja…
ANA
Zelo mu je bilo hudo in želel je vsaj nekaj hudega vzeti nazaj…
ANEJ
Mogoče pa res ne bi bilo napačno…, prodati. Denarja bi imeli vsi dovolj.
ANA
Ne, tega mu ne morem storiti…, njegova zadnja volja je bila, da…
ANEJ
Tebi je zapustil svojo polovico hiše.
ANJA
Meni? Hišo?!
ANA
Da. Tako je rekel ate!

DRUGI PRIZOR

Leto dni po Vladovi smrti se njegovi sorodniki in sosedje srečajo pri sveti maši za pokojnim.
Spodnji kuhinjski in spalni prostor ostaneta enaka, kot v prvem prizoru. Zgoraj ostaja tudi dnevna soba enaka, kot v prvem prizoru in zaščitena s PVC folijo. Spalnica, kjer je bil v prvem prizoru mrliški oder s pokojnikom, je opremljena klasično: dvojna postelja, nočni omarici,garderobna omara… Pohištvo je tako, kot v dnevni sobi, zaščiteno s PVC folij in soba je na začetku prizora popolnoma zatemnjena.

Ema in Ana prideta v kuhinjski prostor - spadaj.
EMA
Kaže, da me zdaj vsako leto čaka en obisk cerkve več… polnočnice, velika noč in sedaj tvoja obletnica…
ANA
… moja…
EMA
Obletnica tvoje svobode, ha. Samo da ti še nisi pokopala moža. Še vedno ga povsod vidiš.
ANA
Ni res. Vse sem pospravila. Samo delavnice ne. Nekaj časa sem mislila, da bo Anej večkrat prišel in poprijel za kakšno delo, a ga ni. Jaz ga ne gnjavim rada, ker tako poredko pride in se tudi ne morem zanašati nanj. Česar res ne morem popraviti sama, poprosim Ivana.
EMA
Zakaj se vtikaš v vzdrževanje hiše? To je zdaj Anjina skrb. In Gregorjeva!
ANA
Gregor…, Po cele dneve ga ni. Dopoldne v službi, popoldne poslovne obveznosti - kaj vem? Njega vidim skoraj še manj kot Aneja. Otroka bi morala imeti… Včasih mi je tako hudo!
EMA
Prav dobro se da shajati brez otroka. Anja se je sprijaznila. Če bi ga pa res hotela, lahko poskusi s posvojitvijo.
ANA
Kaj bi s tujim otrokom? Kaj veš, kakšen bi bil?
EMA
Otrok je otrok. Ni vse v krvi. Najvažnejša je vzgoja.
ANA
Torej sem jaz slabo vzgojila svoja otroka?
EMA
Ne nori! Vsakdo ima dom tam, kjer živi, in če Anej ne pride večkrat v to hišo, mu ne moreš očitati, da se izogiba domu. Saj ni več tukaj doma.
ANA
Če ne bi prelomila njegove zadnje volje, bi bil to njegov dom! Sedaj je Anjin, a ni videti preveč srečna.
EMA
Anjina sreča ali nesreča ni odvisna od te hiše. In Anej? Kaj mu pa manjka, prosim te, no?! Glede na to s kom in kako živi… Bi ga ja požrli tukaj.
ANA
No vidiš, to, da živi z moškim je gotovo stvar vzgoje.
EMA
Sem ti rekla, da je nekaj v krvi in to, da ima raje moške, kot ženske…, če je to res…, to pravijo, da je v krvi! Sicer pa – tudi če ni… on živi svoje življenje!
ANA
Ne bom dočakala sreče, kot sem vedno hotela. Vse življenje sem jim želela najbolje, pa ni šlo… Vlado je bil tako trd. Ko bi me le pri Anji in Aneju poslušal! Pa ni. Pravil je, da je življenje trdo in da ju ne bo cartljal po nepotrebnem. Da to človeku samo škoduje.
In tisto z Anjo, ko bi tako rabila razumevanje. Pa ni prenesel sramote.
EMA
Ana! To je minilo.
ANA
Ljudje niso pozabili… Včasih mi je kar žal, da sem jo spravila nazaj.
Misli, da zato ne more imeti otrok. Kar nase je vzela. Gregorju je celo rekla, naj ne hodi na pregled, ker je gotovo zdrav!
EMA
Ljudje so pozabili. Tudi tista dva mulca. Jaz sem pozabila celo, kako jima je bilo ime.
ANA
Mulca? Nista več mulca …

EMA
Že mogoče, a ljudje so pozabili. Povem ti, da so! Če pa niso, pa vsaj nočejo obujati žalostnih spominov. Vsi se raje spominjajo lepih stvari. Tudi ti.
ANA
Jih je tako malo…
EMA
Oh, ko bova šli, ko boš mesec dni z mano na poti, si boš nabrala veliko lepih vtisov. Tukaj pa naj živijo po svoje. Saj ne moreš nič proti usodi!
ANA
Hm, s tabo na pot? Najbrž bom pa res šla…
Anja in Anej prideta.
EMA
No, sta prišla? Kje sta se pa obirala tako dolgo?
ANEJ
Malo smo se zasedeli. Še nekaj starih znancev smo srečali, saj veš, pa smo čvekali.
ANA
Kje je pa Gregor?
ANEJ
Ostal je še …
ANA
… in si ga kar pustila?
ANJA
Kaj pa naj?
ANA
Pa bi še vidva malo ostala.
ANEJ
Veš kaj, saj nismo več otroci, mama! Anja je komaj čakala, da gremo. Že prej ni hotela v gostilno. Je rekla, da se ne spodobi … danes, ko je obletnica očetove smrti. Meni se pa to ni zdelo nič narobe. Zato smo šli.
Gostilno so pa zelo lepo preuredili. Ni več takšna beznica, kot je bila včasih! Najbrž jim kar dobro vrže.

Anja odide v spalni prostor - spodaj.

ANA
Gre za njo. Anja slači ne pretirano žalno obleko in oblači vsakdanjo obleko.
Te motim?
ANJA
Ne…
ANA
Kmalu bo še ena obletnica. Ta bo bolj vesela. Leto dni bo, odkar sta prišla ti in Gregor živet v našo…, tvojo hišo.
ANJA
Čas res hitro teče. Jaz se še nisem navadila. Kot da bi prišla šele včeraj.
Premor.
Leto je že mimo. Vem, da ga ne bo več…, a bi včasih želela, da bi prišel in bi se pogovorila. Zdaj sem tudi jaz odrasla in sem izkusila življenje. Veš, sama bi rada videla njegove solze.
ANA
Ne bo ga več…
Kaj pa Gregor? Bo kmalu prišel?
ANJA
Ne vem. Jaz sploh nisem hotela v tisto gostilno. In veš, kdo je tudi bil tam?
ANA
Kdo?
ANJA
Miran…, tisti Miran! Aneja še pogledal ni, včasih sta bila pa kot rit in hlače. Priganjala sem Aneja in komaj čakala, da sva šla.
ANA
No! Saj sem vedela… a Gregor je pa ostal tam!?
ANJA
Pa kaj…, saj ve!
ANA
Vem, da ve! Toda tam med ljudmi besede bolj zapečejo…, ni prav, da sta šla. Bom rekla Aneju, naj gre ponj.
ANJA
Ne. Bo že prišel.

ANA
Ni prav, da je ostal tam…
Odide v kuhinjski prostor in reče Aneju.
Skupaj bi morali priti…
EMA
Pa saj niso več otroci… Midve bi morali iti zraven v gostilno.
ANA
Aneju.
Anja pravi, da je bil Miran! Tam!
ANEJ
Bil, a se je obnašal, kot da me ne pozna. Drugi tudi ne.
ANA
Morali bi priti skupaj. Z Gregorjem.
MARIJA
Pride z Ivanom.
Malo sva se še oglasila spotoma…,
ANA
Seveda, saj sem že prej mislila, da bi malo posedeli pri nas, a ste se kar razgubili.
EMA
Prevzame vlogo gostiteljice in ponuja stole.
Prosim …
Da na mizo krožnik potice in peciva.
Nič posebnega nismo pripravili. Vseeno je prav, da ne odhitimo vsak na svojo stran. Saj vaju od pogreba nisem videla.
IVAN
Da ne odneseva spanja…, dolgo ne bova, a ne Marija?
ANA
A sta sama?
MARIJA
Misliš…, na Gregorja?
ANA
Ja…
IVAN
Saj bo prišel…
MARIJA
Malo glasni so postali, pa sem rekla Ivanu, da greva…, če bi še naš začel politizirati, ne bi bilo ne konca, ne kraja.
IVAN
Bo že prišel…
MARIJA
Ne bodo ostali samo pri politiki!
ANA
Gre k Anji.
Marija in Ivan sta prišla.Sama. Gregor je ostal tam.
ANJA
Saj bo prišel.
ANA
Ampak…
ANJA
Tebi se zdi čudno, vem, ker ate ni nikoli pil v gostilni. Pa mu mogoče ne bi škodilo. Je treba malo med ljudi.
ANA
Jaz sem mislila, da bi posedeli tukaj, pri nas…, pa še Miran je tam…
ANJA
In…?
ANA
Pridi, greva ponj. Bo tako, kot bi šli spotoma. Jaz bi itak morala poravnati v cerkvi… Greva ponj.
ANJA
Mama…
ANA
Prosim! Vem! Morda se preveč vtikam, a kaj morem, če me skrbi. Saj - če bi jaz odšla živeti k Emi, ne bi več sitnarila tukaj. Skrajni čas bi že bil…
Prosim, pridi…, greva. Mimogrede se oglasiva… in mu rečeva, da smo vsi skupaj…, saj bo razumel.
ANJA
Prav, mama, prav. Greva. Pa greva…, samo, a naj grem takšna nazaj v cerkev? Se naj še enkrat preoblečem?
ANA
Ne…, samo jopco ogrni, tisto temno, pa greva…
ANJA
Ne vem… takoj bom
ANA
Se vrne v kuhinjski prostor.
Z Anjo se zapeljeva do farovža. Ne vem, kaj mi je bilo? Prej sem čisto pozabila plačati župniku.
IVAN
Oh, saj župnik bo počakal…
ANA
Vem, da bi. Pa bi rada poravnala takoj. Ko se enkrat odloži, se še drugič… in lahko pozabim. Bo že prav, da mu takoj plačam…
EMA
A mu še nisi? Včasih je bilo treba maše plačati vnaprej?
ANA
Nekaj sem že dala, samo…, ne vem…, so se navadili, da se še po maši nekaj malega primakne.
MARIJA
So se razvadili, ja…, pa kaj hočemo.
EMA
Hja, dandanes je kar drago, če je človek veren…
IVAN
Saj nismo tako hudo verni. Je bolj zato, da se malo srečamo. Drugače samo sedimo doma in gledamo televizijo… V gostilni tudi ni več toliko prometa in tam je postalo strašno drago.
MARIJA
Toliko smo verni, da navada ne pride dol. V gostilni pa…, saj ne znajo nič drugega kot politika in politika in ker so vsak v svojem gnezdu, komaj čakajo, da kdo koga razjezi tudi zaradi drugih stvari. Jaz Ivanu nisem nikoli branila, a je prišel nekajkrat tako živčen domov… in potem je še doma sitnaril. No, saj je sam videl, da se ne splača…, pa se zdaj drži bolj doma.

ANJA
Pride v kuhinjski prostor.
A greva, mama?
ANA
Greva.
Ivanu in Mariji.
Saj bosta počakala, kaj? Midve bova kmalu nazaj.
IVAN
Ne vem…
MARIJA
Malo bova posedela, potem bova pa šla. Zaradi naju ni treba hiteti. Pa…, mogoče se oglasita še v gostilni, da se ne bo Gregor sam bodel z našimi zarukanci…
IVAN
A, kaj bi!? Gregor jih ima za ušesom…, naši mu še do kolen ne sežejo…
Aneju.
Ti si se pa kar privadil tam? V prestolnici?
ANEJ
Res. Nič mi ne manjka. Včasih mi je malo dolgčas za našimi kraji – pa je tam tudi po svoje lepo. Če ima človek zadosti pod palcem, hitro pozabi na to vas.
IVAN
Oženil se še nisi…
ANEJ
Nimam časa, ha, ha…,
IVAN
Hja, saj… Pravijo, da za to nikoli ni prepozno.
ANEJ
Da. Tako pravijo…
MARIJA
Pa ti, Ema, ti jo boš tudi zvozila kar brez moža? Zdaj ga najbrž ne bi hotela več?
EMA
Res ne. Še posebej, če se spomnim na Ano. Vem, da vsi niso tako…, nerodni. Vaju z Ivanom je kar lepo pogledati…

MARIJA
Človek se navadi. Zdaj, ko so otroci poročeni, bi bilo dolgočasno samevati, v tako veliki hiši…
EMA
Saj vidva nista sama?
IVAN
Ne, pob je ostal doma. Letos bo sedmo leto, kar je poročen. Mlada je pridna, nimam ji kaj reči.
ANEJ
Kje pa dela Gorazd? Je še v fabriki? Plača najbrž ni kaj prida?
IVAN
Ja kje pa bo – ta vsaj še ni šla v stečaj. Ne vem…, vse je od danes do jutri. Včasih je bilo pa dela dovolj…, za vse! In kdo bi gledal na plačo. Da je le delo. Veš koliko jih živi danes od socialne podpore?
ANEJ
Kaj hočemo. Jaz že ne bi delal za majhno plačo. Če ni tu, sta pa delo in denar drugje.
IVAN
Nič ne rečem. Jaz sem tudi volil za samostojnost in od veselja jokal, ko so spustili staro zastavo in dvignili novo. Našo! Samo - včasih se mi zdi, da je vse ostalo isto. Prej so bili pri koritu isti kot pa zdaj!
MARIJA
Sedaj boš pa tukaj začel! Ti še ni bilo dovolj prej, tam v gostilni?
ANEJ
Če malo pobrskate po spominu, hja…, čisto tako že ni.
IVAN
To je že res, samo, hm …, na položaju so pa ostali isti…
ANEJ
Volitve so bile, ljudje so izbrali!
IVAN
Eh, saj vem…, samo..., jaz sem mislil, da bo drugače…, nikoli ne zmagajo tisti, ki jih jaz volim.
ANEJ
Ha, ha, ha, vsi ne morejo zmagati. Saj se bo obrnilo! Volitve so vsake štiri leta!

IVAN
Vraga se bo. Ljudje sploh ne razmišljajo, ko gredo na volitve!
EMA
Zato pa jaz ne volim. Meni se zdijo vsi enaki. Eni in drugi. Vsi lažejo!
ANEJ
Ne sekirajte se! Glejte, kakšen standard imamo. Kdor se zna malo zasukati, lahko pride hitro do denarja. Z denarjem se pa da kupiti skoraj vse!
MARIJA
Saj mu jaz tudi pravim. On pa kar naprej jamra, da ne zmagajo njegovi. Da se mu vsi še bolj smejijo. Namesto da bi bil tiho.
Ivanu.
A bova šla?
EMA
Kam se vama mudi? Počakajmo Ano pa Anjo in Gregorja.
MARIJA
Kolikor jaz poznam župnika, jih ne bo kmalu.
IVAN
Pa Gregorju se tudi ne bo mudilo.
Mariji.
No…, pa greva.
MARIJA
Greva… in pusti se še kaj videti Ema. Oglasi se, da boš povedala, kje si se potepala…, hja, ti si znaš privoščiti…
IVAN
Lahko noč.
Marija in Ivan odideta.
EMA
Prijazna soseda, kaj? Ljudje si gredo tukaj še vedno na roke. V mestu tega ni več.
ANEJ
Ne vem, meni se ne zdita nič posebnega.
EMA
Meni tudi ne … Ana pravi, da ji Ivan veliko pomaga pri hiši…
Kaj govorim? Kot Ana! Zdaj je hiša Anjina… in od Gregorja.

ANEJ
Tudi meni se vedno zdi, da je mama edina, ki še spada v to hišo…
EMA
Tvoja mama mora ven. Tako kot si naredil ti. Ne vem, zakaj ne pride k meni, kot je že večkrat obljubila.
ANEJ
Pravi, da tako laže pomaga Anji.
EMA
Kdo pa tebi pomaga?
ANEJ
Anja je poročena in…
EMA
Koliko je poročenih, pa lepo shajajo sami. Mnogi imajo še raje, da se nihče ne vtika vanje! Tudi jaz bi ravnala tako.
Radovedna sem, kako dolgo se bodo mudili… Ana pa Gregor in Anja…
ANEJ
Misliš, da bosta šli ponj? Po Gregorja?
EMA
Saj sta samo zato šli! Poznam Ano. Misliš, da jo denar tako tišči, da bi ga še danes nesla župniku. Po Gregorja sta šli! Saj si vendar slišal, kako je Marija prej rekla, da je bil tisti tvoj nekdanji prijatelj, kako mu je že ime…
ANEJ
Miran…
EMA
Miran ja…, kako je povedala, da je Miran tudi v gostilni. Zakaj pa misliš, da sta se soseda oglasila? Za kavico?
Zato, da sta Ani povedala, naj odide po Gregorja. Po moje je že kar lepo nasekan in soli pamet celi gostilni… pa se Ana boji, da bi dobil katero nazaj…, takšno, ki bi bolela!
ANEJ
Kdo ve, ali bo kdaj konec s tem. Ljudje so res tako zlobni… in v tej hiši se je zgodilo. Zgoraj. V sobi…
Se nameri proti zatemnjeni spalnici. Ema gre za njim in mu prigovarja.
EMA
Anej, ne bodi še ti tako primitiven, kot so tile kmetavzi. Čas vse zaceli.
ANEJ
Vstopi v spalnico in z regulatorjem počasi razsvetli sobo..
Tu se je zgodilo…, samo da je zdaj vse drugače…
EMA
Vstopi za njim in frca po foliji, kot bi odstranjevala z nje prah.
Nekatere stvari je treba pozabiti! Saj ne veš niti tega, kaj je bilo res in kaj ne. Pozabi!
ANEJ
Saj bi rad…, a se ne da. Spominjam in spominjam se nečesa, za kar sploh ne vem, kako se je lahko zgodilo…
EMA
Stopi zanj in mu položi roko na rame.
Pozabi. Pozabiti je treba! Če bi jaz tako pestovala vse hude stvari, ki sem jih preživela, bi me že davno požrlo.
ANEJ
Ne morem…, jaz sem praznoval…, jaz sem jih povabil v hišo…, jaz sem napil…, in Anja je bila tako mlada…
EMA
Pssst, Anej, predolgo je…
ANEJ
Ti ne veš kako je…, vedno ko jo vidim!
EMA
Ne! Zdaj je odrasla in je to za njo.
ANEJ
Pa je res? Kaj ni to samo tolažba? Samo potolažiti me skušaš, vem!
EMA
Prebolela je… in …ne boj se vseh žensk zaradi tega, česar sploh nisi storil ti. Saj ne veš, kako je bilo v resnici!
ANEJ
Vem! Vem česa sem kriv! In vem, da se za tisto, česar sem kriv, ne morem odkupiti. Tako kot se je ate. On ji je storil krivico, a se je odkupil s to hišo!
In …, ne bojim se žensk.
EMA
Zdrsne z roko po njegovem hrbtu.
Da ne? Saj vemo, da… tam ne živiš sam. Da sta skupaj…, s tistim prijateljem?
ANEJ
In kaj če sem z njim? Ne bojim se žensk, toda z moškim je laže živeti! Z njim je tako preprosto. Nobene potrebe ne čutim po ženskah.
EMA
Ne čutiš potrebe? Si prepričan, Anej
Z obema rokama ga objame od zadaj, čez prsi in počasi drsi proti pasu.
Res ne čutiš želje po ženski? Vidiš? Ti godi, kaj? Jaz sem ženska. Ženska sem, Anej!
ANEJ
… teta…
EMA
Še vedno od zadaj, mu šepeče.
Ema, Ema mi reci.
ANEJ
Ema…
EMA
Ja, vidiš. Ema te ima rada. Še ko si bil čisto majhen. Veš, kako smo te klicali? Sini…, sini…
ANEJ
Se počasi obrne in jo objame.
Oh Ema,…, Ema…
EMA
Ja sini, vidiš, da sem ženska? Tako ja, vidiš…, ti nisi za moške, ti si za ženske…, zame…
ANEJ
Ema…, teta…
EMA
Pssssssst …
ANEJ
Ema…, Ema…, ma…, mama…, mama…
EMA
Anej…!
ANEJ
Mama, … mama, … Ana …

EMA
Se mu izvije iz objema.
Anej!
ANEJ
Se hoče prižeti nazaj k njej, Ema ga počasi tišči stran.
Ana…, oh…, Ana…, Ana…
EMA
Anej!
Odrine ga od sebe.
ANEJ
Mama, Ana, oh…
V zmedenosti prične trgati PVC folijo s postelje.
… tu je bilo… Tu se je dogajalo…
Potem se sesede na razkrito posteljo in zakrije obraz v dlani.
Ana, oh, Ana…
EMA
Anej…, sini…, saj ni nič. Mama te ima rada, samo, veš…, ti si zdaj velik… in moraš najti svojo žensko…
ANEJ
Ne morem, Ema…, teta Ema. To je za kazen. Ne morem imeti ženske, … Ate se je odkupil, jaz se ne morem. Najbrž je samo zato tako skrbel za hišo, da bi jo Anja raje vzela. Če bi jaz imel kaj, s čimer bi se lahko odkupil… Kaj naj ji dam jaz? Denar?
Če bi jaz imel dom – to hišo. Takoj bi ji jo dal. Pa ne na smrtni postelji. Takoj!
EMA
Z denarjem ne moreš kupiti ljubezni in sreče! In mirnega spanja tudi ne…
ANEJ
Toda ate je umrl čiste vesti. Dal ji je hišo…
EMA
Kaj misliš, Anej…, da je Anja srečna s tem darilom?
ANEJ
Ne vem in je tudi vseeno. Hiša ima svojo vrednost. Njemu je pomenila vse… in dal ji je tisto, kar mu je bilo največ! Hišo! Če človek da tisto, kar mu je najdražje – kaj ni to nekaj posebnega!! Vidiš, on se je odkupil… Jaz se pa nimam s čim…

EMA
Bi ji ti dal hišo, če bi bila tvoja? Bi prepusti hišo Anji, če bi jo oče namenil tebi?
ANEJ
Bi… če bi vedel, da bo srečna …
EMA
In kaj, če ne bi bila srečna? Saj tega ne moreš vedeti vnaprej?
ANEJ
Bi že vedel… Dal bi ji hišo! Jaz ne bi mogel živeti v njej. Zaradi spominov na ateja in na vse…, dal bi jo njej!
EMA
Nihče ne mara hiše in vsi bi barantali z njo. Anja ni srečna, zato ne ceni hiše…, ceni pa svobodo! Kot jaz. Zato je čisto vseeno, od koga jo je dobila. Od tebe ali od tvojega ateja! Hišo je pač dobila od njega…, morala bi jo pa dobiti od tebe.
Vlado je tvoji mami rekel, naj da hišo tebi!
ANEJ
Nemogoče…, mama ni lagala…
EMA
Seveda ni! Saj nisem rekla, da je lagala. Povedala mi je, da je Vlado tik pred smrtjo, ko je hotel nekaj povedati o Anji, menda samo zajokal…, govoriti pa ni mogel. Zaradi slabe vesti!
Naslednji dan ji je rekel, naj bo hiša tvoja. Da hiša rabi moško roko… in da bi si ti…, laže dobil ženo!
ANEJ
Ne verjamem… in zakaj mi to govoriš?
EMA
Zato, da se ne boš več mučil. Ti nisi drugačen od drugih moških. Ti imaš greh, a tudi drugi jih imajo! Samo, da si ti to jemlješ k srcu veliko bolj kot drugi! To…, to je vendar največja pokora. Da se vedno spominjaš in si očitaš! In da boš vedel: Vlado ni dal hiše Anji. On se že ni spokoril!!!
Tebi se pa ne bi bilo treba pokoriti in odkupovati za tuje grehe! Če misliš, da si kaj zakrivil, je to več, kot preveč…, to je vendar največja kazen!

ANEJ
Mama je prelomila njegovo zadnjo besedo, da bi ga oprala greha! Mama! Pa zakaj ga je še po smrti zagovarjala…, ko jo je zaprl v to hišo?! Ne! Jaz je ne bi hotel! Hiše? Nikoli!
Zapusti spalnico in zdirja v spodnji del hiše ter skozi kuhinjski prostor odide ven.
EMA
Bogve, kaj vse se je dogajalo v tej hiši?!
Ugasne luč v spalnici, da jo zagrne tema in se čez hip prikaže v spodnjem, kuhinjskem prostoru, poravna stole pri mizi in odide.
Kmalu za tem vstopijo rahlo okajen Gregor, Anja in Ana.
GREGOR
Vidiš, pa sem doma. Zadovoljna?
ANJA
Nikoli ti nisem govorila, kdaj moraš biti doma.
GREGOR
Res! Nikoli, razen danes in to, ko je postajalo najbolj zanimivo!
ANA
Zdaj ni važno. Vidiš, nismo se dolgo mudili, a so vseeno vsi šli. Tako težko vas je spraviti skupaj za mizo. Niti danes mi ni uspelo.
Bomo pa sami malo pregriznili.
GREGOR
Zame nič! Ga je že bilo nekaj kozarčkov preveč. Me kar samo vleče v posteljo.
Odide v spalni prostor - spodaj in se prične slačiti. Anja gre za njim, pospravlja suknjič, telovnik in kravato, ki jih je Gregor odložil na posteljo.
Pusti, bom že sam pospravil…
ANJA
Saj bom jaz…
GREGOR
Da ne bom zopet narobe obesil suknjiča, kaj? Ni treba, ti pravim! Jaz lahko sam skrbim zase… Kaj pa enakopravnost, kaj?
Anja pospravlja dalje, Gregor ji vzame kravato iz roke.
Sem ti rekel…, stokrat sem ti že rekel, da nisem tvoj foter, ki mu je bilo treba streči spredaj in zadaj!
ANJA
Nisi. Res nisi takšen kot on…, še sreča.
GREGOR
To sva že predelala. Danes nočem še enkrat poslušati o krivicah, ki ti jih je storil. Danes ne več. Danes sem že dovolj slišal…
ANJA
Kaj si slišal? Vso pot v avtu si nekaj namigoval…, pa prej v kuhinji…, se mi kar zdi, koga ste obirali tam! Vem! Ni bila samo politika!
GREGOR
Brez politike ne gre, a mi niso mogli do živega. Tile robavsi tukaj že ne! Kam pa pridemo? Dobro sem jih, veš! Potem so raje zamenjali temo…
ANJA
A ja…?
GREGOR
Da, da…, preklopili smo na našo mladost. Pa bolj na vašo, v tem vaškem koritu…, saj se vsi še predobro poznate med sabo! Pravijo eni, da tvoj stari le ni bil takšno govedo, kot si pravila ti.
ANJA
Nikoli nisem rekla, da je bil govedo…
GREGOR
Ne s to besedo.
ANJA
O naši mladosti praviš… in ti si kupil, kar so povedali?
GREGOR
Jaz sem izbirčna stranka. Pa se tudi med slabo kramo včasih najde kakšen kos, ki je vreden vsaj ogleda. Tisti Anejev kompanijon…, tako vsaj se je predstavil, je bil kar zgovoren.
ANJA
Miran…?
GREGOR
Miran, Miran. Njegova zgodba, zakaj te je foter vrgel iz hiše, se precej razlikuje od tvoje. Menda je bilo vaše kar pošteno sram zaradi tebe…
ANJA
Tudi ti me poznaš iz tistih časov, pa sam veš, zakaj bi jih lahko bilo sram. Pač niso sprejeli mojega obnašanja in oblačenja…

GREGOR
Obleka me ni nikoli motila. Pa tudi obnašanje - tvoje obnašanje mi je bilo všeč. Nikoli me ni motilo. Samo…, Miran je bil kar zgovoren o tvojem…, še prejšnjem obnašanju. Preden si spoznala mene.
ANJA
Baraba… in ti si mu seveda verjel.
GREGOR
Nisem…, vsega, samo…, kakor so se drugi muzali, si vsega menda ni izmislil.
ANJA
Saj vem, kaj je govoril.
GREGOR
Veš?
ANJA
Da. Klasika! Še sedaj je jezen, ker je toliko lazil za mano, pa mi ni nikoli pregovoril. Nikoli mi ni bil všeč!
GREGOR
Res je rekel, da te je rad videl…, ampak je povedal tudi, da ga je kasneje malo minilo.
ANJA
Kdaj kasneje?
GREGOR
Saj veš…, kasneje…, ko je videl kakšna si bila…
ANJA
Poznam zgodbo. Mi jo je ate zdeklamiral, preden mi je zaloputnil ta vrata. Kot vidiš, se je pred smrtjo premislil… in mi dal celo hišo. Zdaj je tudi tvoja…, ta hiša.
GREGOR
Hišo…
ANJA
Hišo, ja! Če bi še na smrtni postelji verjel, kar si danes slišal ti, potem mi gotovo ne bi dal hiše. Tebi se zato ni bilo treba truditi z gradnjo in se lahko mirno posvečaš svoji karieri in… jaz te tudi ne oviram pri njej! Veš, tudi če bi vedela, kaj so ti danes ti vaški prasci lagali, ne bi prišla po tebe. Jaz vem, kaj je res, in vsaj upam lahko, da boš meni verjel bolj kot njim. Mama me je spravila, da greva mimogrede gledati, če greš z nama…, potem ko je slišala, da je Miran tam. Pozna ga, barabo potuhnjeno, in prav je imela.

GREGOR
Saj so drugi tudi kaj pristavili, ne samo Miran!
ANJA
In kaj so pristavili?
GREGOR
Da si bila živa, ko sam hudič! To bi jim lahko verjel…
ANJA
Vem do kam sežejo in kako globoko je njihovo dno!
GREGOR
Ne vem, kaj se razburjaš, saj mene tudi, če bi bilo res, to ne bi prizadelo … Mladost je pač takšna, kot je. Tudi jaz imam svojo zgodovino in nisem ravno rožic sadil. Samo, ene stvari se pa tudi oni najbrž ne bi lagali …
ANJA
Katere?
GREGOR
Tiste…, z otrokom…, da si splavila. Tega mi nisi nikoli povedala. In pravijo, da sta z mamo to naredili kar po domače… Da zato ne moreš imeti otrok!
ANJA
To ni res!
GREGOR
Kaj ni res?
ANJA
Mama ni imela pri tem nič! Saj sploh ni vedela, dokler ji ni povedala tista ženska…, da je šlo narobe…
GREGOR
Ni vedela? So ja vsi vedeli! Starega je pa bolj bolelo to, da si bila tako poskočna, kot so rekli. So rekli, da si dala vsakemu, če je le imel pol ure časa…, in da nisi vedela, kdo bi bil foter otroku…, da si ga zato spravila.
ANJA
Ni res! To ni res! In Miran tudi dobro ve, kako je bilo…
GREGOR
In kako je bilo?!
ANJA
Tega ne povem nikomur. Kdor ve, ve! Drugim pa ni treba vedeti! Tudi tebi ne!!!
GREGOR
Anja, takrat ko si rekla, da mi ni treba na pregled…, da ti že veš…, da jaz nisem kriv, ker ne moreva imeti otroka…, bi lahko verjel tvojim kolegom, ki sem jih imel danes čast spoznati. In tvoja zgodba?
Pa saj sem vendar tvoj mož! Kako bova živela skupaj, če mi odkrito rečeš, da mi te stvari ne boš zaupala?
ANJA
Nikogar nočem po krivici prizadeti, tako kot so mene. Ta zgodba ni zate in ne sme biti pomembna. Povem ti samo, da so ti danes pač natvezli isto pravljico kot pred leti ateju. Ti se boš moral sam odločiti: ali verjameš njim, kot je ate, ali boš verjel meni. Jaz bi bila rada srečna s tabo. Imam te rada.
GREGOR
Jaz tudi…, samo…, to prikrivanje…, stvari ki jih ne poznam…, to me žre! Saj res ni važno, toda: noben oče ne more biti tako trd, da bi brez razloga vrgel otroka iz hiše. On bi lahko spoznal resnico…, pa ni…
ANJA
Je! Je, kako da ni?! Na koncu je spoznal…, če ne, mi ne bi dal hiše! In sem jo samo zato tudi sprejela! …, pa mi je včasih žal. Saj nama ni nič manjkalo v mestu.
GREGOR
Res nama ni…
ANJA
Tudi ti si se strinjal. Tudi ti si hotel hišo…
GREGOR
Že, že, ampak svojo!
ANJA
Pa saj je ta tudi tvoja…, zdaj.
GREGOR
Hja! Saj to je tisto… So fantje govorili tudi o tej hiši…
ANJA
A ja?! A to jih tudi muči? Seveda. Zgniti bi morala kot kakšna čistilka na javnem stranišču…, takšne bi me bili veseli! Zato, da bi lahko sestavili svoje laži v resnico! Kaj so rekli zaradi hiše? Kaj?!
GREGOR
Da bi morala biti Anejeva …
ANJA
Seveda, ker si jo jaz, kurbica, nisem zaslužila! Sem ti povedala: nikoli nisem marala te hiše, zdaj mi pa veliko pomeni. Vse! Zato ker je to dokaz, da je ate končno spregledal svojo zmoto. To mi je v veliko uteho!
GREGOR
Bojda ate ni mislil tako…, menda je rekel tvoji mami, naj da hišo Aneju…
ANJA
To ni res…, to so laži!
GREGOR
Mogoče.

ANJA
Kako - mogoče?
GREGOR
Včasih bi morala bolj poslušati Emo. Se mi zdi, da ji kakšna beseda nehote uide…
ANJA
Tega ne bom več poslušala…
GREGOR
Saj ti ni treba…
Se slači naprej in počasi zleze v posteljo. Anja odide v kuhinjski prostor.
ANA
Sta se spet skregala…Jutri zjutraj bo vse v redu. Jutra so boljša, kot večeri…
ANJA
Barabe potuhnjene… Miran, kača…, in Gregor! Ta jim bolj verjame, kot meni!
ANA
Kaj so govorili?
ANJA
Kaj, kaj, kaj? To kar vedno gobezdajo…, da sem bila kurba in zdaj so dodali še eno začimbo. Hišo!
ANA
Pa kaj…?!

ANJA
Da sem jo speljala Aneju! To govorijo. Da je ate dal hišo Aneju, ne meni. Kako se sploh lahko spomnijo takšnih podlosti?! Saj vem. Ne marajo me videti tu! Vsi imajo slabo vest, tako kot jo je imel ate do zadnje ure. Ampak jaz bom šla preko tega…
ANA
Ne verjemi čenčam! Zakaj se sploh ukvarjaš z njimi? Ne smeš verjeti…, tem govoricam. Hiša je zdaj tvoja!
ANJA
Mene dušijo te stene! Moram ven!
Odide ven.
ANA
Se sesede na stol.
Saj sem vedela! Ne bi smela prelomiti.
Ema…, šla bom k njej! Anji in Gregorju bom…, naredila jima bom prostor. Tu sem jima napoti. Kamor stopita, povsod sem jima napoti. Jaz pa…, kamor stopim, vidim njega
Ema…, z njo bom šla. To s hišo se bo že poleglo.
ANEJ
Vstopi.
Mama…, je kaj narobe? Anjo sem srečal…, z avtom… sama je bila.
ANA
Nič ni narobe. Malo sta se sporekla z Gregorjem…, šli sva ponj in je bilo precej sitno. Malo je pil. Kaj hudega ni moglo biti.
ANEJ
Ja…
ANA
Hotela sem, da bi bilo danes drugače. Bomo pač sedli skupaj ob kakšni bolj veseli priložnosti.
ANEJ
Bolj veseli priložnosti? Misliš, da bodo še kdaj takšne priložnosti?
ANA
Seveda bodo!
ANEJ
V tej hiši že ne!

ANA
Saj ni treba v tej hiši. Danes sem Emi obljubila, da bom hodila z njo na izlete. Potem pa ko se vrnem…, ne vem…, saj tebe bom še izplačala, kot se spodobi, ampak… Ko se vrnem, bom tudi jaz dala svojo polovico hiše Anji in odšla k Emi.
ANEJ
Jaz ne rabim ničesar, mama. Z mano se ne trudi…, za tisto, s čimer bi lahko poplačal svoj greh, si me tako prikrajšala… Sam imam pa premalo!
ANA
S čim sem te prikrajšala?
ANEJ
Ema mi je danes povedala…, za hišo!
ANA
Pa…, kaj ti je povedala?
ANEJ
Saj veš …
ANA
Kaj ti je povedala?!
ANEJ
Da je ate svojo polovico hiše zapustil meni!
ANA
Ne…
ANEJ
Samo…, ti si spremenila oporoko. Da jo je dobila Anja. Če je to res, moraš vedeti, da sem ti po eni strani hvaležen. Da mi ni bilo treba biti tukaj. V tej hiši!
ANA
Sede s hrbtom stran od Aneja – tako kot je sedela na začetku prvega prizora.
Saj ti ne bi mogel živeti tukaj, Anej! Ta svet ni zate …
ANEJ
Seveda ne bi živel tukaj! Toda hišo bi dal Anji jaz, ne ate!
ANA
Potem je tako vseeno…

ANEJ
Ne razumeš?! Zaradi mene je morala Anja takrat stran! Vse se je začelo takrat…, zato ji ni dovolil več prestopiti praga. Zato je ate zaprl ta vrata. Ti, ti si jih odprla Anji! Prav! Potem ji boš dala še svojo polovico hiše. Prav! Prav!
Ampak - zakaj si ji dala mojo polovico? Jaz bom pred njo praznih rok do smrti. Dolžnik! Hišo bi morala dati meni in jaz bi jo dal Anji! Tako si pa ti z mojim deležem poplačala atejev greh! Še po smrti si ga ščitila!
ANA
Saj vama bom obema naredila prostor… pa povej Anji, če se ti zdi…
ANEJ
Kaj ji bom jaz pravil? Ti ji moraš povedati.
ANA
Ne morem Anej…, ne morem zdaj, kot da bi se ji lagala…
ANEJ
Lagala? Pa saj si se že zlagala! Samo resnico ji povej! In daj meni priložnost, da bom zapustil to hišo s čisto vestjo. Da bom vedel, da nisem več Anjin dolžnik, čeprav ji ne morem vrniti tistih let. Ti ji povej to, mama!
ANA
Ne morem, Anej…, sedaj je vseeno…, ne morem. Ne zahtevaj tega od mene!
ANEJ
Ne moreš?! Še zdaj ga ščitiš! Kaj naj? Jaz ji tudi ne bom povedal. Morda je zdaj je res vseeno. Pa tako rad te imam, mama. Vedno sem te imel rad. Vedno sem te bolj ljubil, kot on!
ANA
Zamišljeno, bolj zase.
Anej, sedaj je res vseeno… Ne morem. Ti ne razumeš.
Odide v dnevno sobo - zgoraj in prične brisati prah s pohištva, zaščitenega s PVC folijo.
ANEJ
Ostane sam v kuhinjskem prostoru - spodaj.
Laži! Povsod! Ni jih mogoče izbrisati!
Odide ven.

TRETJI PRIZOR

Še eno leto je okoli, hiša že dolgo ni več mrličeva. Anja in Gregor sta se ločila.
Anja je sobo, nekdanjo spalnico - zgoraj, preuredila po svoje. Zase. Zdaj je soba svetla, pretežno v belem. Dnevna soba je še vedno takšna, kot v prvem in drugem prizoru, prekrita s PVC folijo. Tudi kuhinjski in spalni prostor spodaj sta takšna, kot sta bila v prvem in drugem prizoru.
Ana počiva v spalnem prostoru spodaj.

ANJA
Hodi zgoraj, po svetli sobi, s pismom v rokah nosi pismo. Obstane in gleda pisanje.
Ne, ne bom se pritoževala, …
Bere pismo, ki ga ima v roki.
… saj si videla, da tako ni šlo več. Časi so pa tudi takšni, da to ni nič nenavadnega in mnogo parov stori tako, kot sva midva. Mi tudi ni žal nobenega srečnega dneva, ki sem ga preživel s tabo. Toda sama veš, da v tisti hiši jaz ne bi mogel več živeti. Pa če bi v njej že lahko živel, nikakor nisem mogel prenašati posmehovanja nekaterih sosedov, ki se je začelo na obletnico smrti tvojega očeta, v tisti gostilni. Takrat sem ugotovil, da bova težko vozila skupaj, saj mi nisi zaupala stvari, ki so zate boleče, pa bi mogoče ne bile, če bi jih delila z mano. Takrat sem prvič podvomil v tvojo ljubezen…
Dvigne pogled s pisma.
Lažnivec! Že takrat si se je shajal z drugo. Biznis, ja, biznis. Ljubica, ne pa biznis! Ljubezen! Kaj je ljubezen?
Vrne se k branju, nekaj časa tiho, potem na glas
… zato te pač prosim, da kljub morebitnim pomislekom glede sodbe razmisliš, saj veš in to v sodbi tudi piše, da od tebe nočem nič, še najmanj pa dela hiše. Zato upam, da se ne boš pritoževala, pa bo tako ta mučna stvar kar se da hitro in bolj kot ne, neboleče za nama. Potem lahko mirno odideva vsak svojo pot brez sovraštva v srcu. Znano ti je, da sem sedaj z Melito in brez trohice cinizma tudi tebi želim, da bi kmalu pozabila name in našla drugega moškega, ki te bo bolje razumel in bolj osrečil, kot sem te jaz. Svet je majhen, Anja, zato menim da je ta pot prava, saj si bova po tej sporazumni ločitvi še kdaj kje podala roki kot stara znanca…

Zmečka pismo in ga vrže na tla.
Ne, res se ne bom pritoževala.
Hiše nočeš – saj; kdo je pa v resnici hotel to hišo?! Samo – zdaj je tudi jaz ne dam!
Gre po pismo, ki ga je prej zmečkala in vrgla na tla, ga malo poravna in ga dene na mizico in sede v naslanjač.
EMA
Medtem vstopi spodaj v kuhinjski prostor, potem gre gor, v svetlo sobo, k Anji.
Tu se skrivaš? Vse sem pretaknila, pa nikjer žive duše. Me nisi slišala?
ANJA
Ah… ne skrivam se. Res te nisem slišala.
EMA
Se razgleduje po sobi.
Lepo si si postlala tukaj.
ANJA
Enkrat nekaj po svoje! Svetlo naj bo! Tudi Gregor je odnesel nekaj zatohlosti…
EMA
Še sreča, da je šel. Ko bo odšla še Ana, boš lahko po svoje preuredila celo hišo. Potem bo čisto drugače tukaj!
ANJA
Ja…
EMA
Kje je pa Ana?
ANJA
Ne vem; menda leži.
EMA
Kar naj počiva. In nabira moči. Kmalu greva skupaj na turo.
ANJA
Najbrž se bo razvedrila.
EMA
Razvedrila? Zacvetela bo! Če samo pomislim na mojo zadnjo pot po Grčiji. Kako uglajen gospod mi je dvoril! Pa saj zato sem prišla, da ji pokažem fotografije, krasno so uspele. Jih želiš videti?
ANJA
Fotografije?
EMA
Fotografije, ja. Iz Grčije. Cel kup sem jih prinesla. Poglej…
Izvleče iz torbice fotografije in sede k Anji ter prične prelagati fotografije.
Vidiš, tu smo pri hotelu…, krasna stavba, ti rečem… pa tu – pogled z balkona – vidiš – morje! No, pa tu, kdo ve, morda bi še lahko nosila dvodelne kopalke…
ANJA
Zakaj pa ne?
EMA
No vidiš, to je pa ta gospod Georgij. Kot iz škatlice, a ne? Da ti vidiš, kako je plesal okoli mene. Kaj praviš?
ANJA
No…, ne vem…
EMA
Oh, ko bi imela takšno barko, vidiš to?
Ana spodaj zapusti spalni prostor in se tudi ona povzpne v svetlo sobo.
Ana!
Počasi se bomo vsi zbrali. Lepo je zdaj tukaj, pri Anji! Pridi, ravno razlagam…, o mojem kavalirju. Nisem še za staro šaro. Pa tudi ti, no…, drugič greš z mano!
ANA
Oh, Ema, prosim…, kdo bi iskal še enega?
EMA
Za lepe spomine je treba poskrbeti.
ANA
Vzame nekaj fotografij in jih prelaga. Eni se nasmeje in jo pokaže Emi.
No – takšna je pa resnica. To si zjutraj? Kot da bi te celo noč tlačila mora.
EMA
Skrij to.
ANJA
Izkoristi Emino zmanjšano pozornost, vstane in vzame z mizice pismo ter ga hrani v žep.
Zdaj mi je pa še pisal, veš.
EMA
Kdo? A tvoj bivši? Saj je že bivši, kajne?

ANJA
Ja – on je bil že dolgo bivši, samo da jaz nisem vedela.
ANA
In kaj ti je pisal?
ANJA
Ah, nič posebnega. Boji se, da se bom pritožila…
EMA
Pa menda se ne misliš zdaj pravdati z njim. Hvala bogu, da si se rešila tega – babjeka!
ANJA
Ja…
ANA
Kmalu boš pozabila.
ANJA
Ne vem…, najbrž.
EMA
Ne boš jokala za njim! Zdaj si prosta. Če boš pametna, že ne boš iskala drugega. Kaj za sproti se vedno najde…
ANJA
Ne vem? Če ti povem po pravici, se mi zdi, da tudi za sproti ne rabim nikogar.
EMA
Saj bo minilo, hiteti ti pa tudi ni treba. Ti si še mlada in to ločitev boš kmalu pozabila.
ANJA
Upam…
ANA
Boš, boš, Ema ima prav.
ANJA
Upam, da res.
Odide iz svetle sobe v dnevno sobo ter pogleduje, kako je folija pritrjena na pohištvo. Z enega kosa pohištva dvigne zaščito, gre z drugo roko pod njo in pogladi po pohištvu. Potem jo namesti nazaj in odide v spodnji, spalni prostor in leže na posteljo, kjer je prej počivala Ana.
ANA
Nisi je mogla razvedriti? Ni se treba truditi, veš. Saj bo minilo.

EMA
Je že! Je že minilo. Po moje sploh ne rabi najine tolažbe. Bolje tako, kot pa da bi vztrajala.
ANA
Ti s svojo vnemo vedno odženeš otožnost.
EMA
Res ne rabi moje tolažbe. Vidim. Tudi tebe! Vem, da bolj kot Anja, ti rabiš mojo oporo! Če boš predolgo vztrajala tu, kjer še vedno straši…, Tukaj samo veneš in veneš.
ANA
Sem se že odločila! Ne bi pa rada šla, preden ne uredim z Anejem. Njemu bom dala vse prihranke. Jaz ne rabim nič …
EMA
Prav, prav! Končaj to zgodbo in se preseli k meni. In za Anjo bo zdaj še bolj važno, da greš ti iz hiše. Čeprav - če bi bila jaz na njenem mestu, bi še toplo prodala vse in šla svojo pot. Nazaj v mesto. Tukaj so jo itak vse življenje samo obirali in zdaj jim je vrgla še eno kost.
ANA
Zaradi mene bi lahko tudi prodala…, samo da bi bila srečna.
EMA
Res misliš tako!? … grem!
Odide iz svetle sobe, in odide skozi kuhinjski prostor spodaj, ven.
ANA
Kot da ni opazila, da je Ema odšla.
Res mislim tako?
Odide v kuhinjski prostor, vzame iz predala papirno mapo in gre v spalni prostor k Anji.
Anja…
ANJA
Se vzdrami in opazi, da ima Ana v rokah mapo.
Kaj imaš to?
ANA
Darilno pogodbo. Že nekaj dni jo imam doma Škoda, da tega nisem storila že prej in odšla. Morda bi tvoj Gregor ostal…

ANJA
Ne, mama. Saj Gregor ni šel zato, kar je govoril in kar mi sedaj pisari. Naveličal se je. Vsega skupaj. Mene… in je pograbil prvo priložnost, da jo je lahko pobrisal s tisto…, Melito.
ANA
No…, morda je tako prav. Bolje, kot da bi živela in trpela skupaj…
ANJA
… kot sta vidva?
ANA
Tvoj ate ni trpel…
ANJA
Kaj pa ti?
ANA
Zdaj je vseeno. Zdaj sem…
ANJA
… ja, saj vem! Jaz tudi…, zdaj sva obe prosti in – ne veva, kaj bi sami s sabo.
ANA
Ne bodi pikra.
Pokaže pogodbo Anji.
Takole, vidiš, sem se namenila…, no, po notarjevem nasvetu je tako tudi najbolj pravično, za oba. Zate in za Aneja. Hiša bo vsa tvoja, denar pa dobi Anej. Danes pride in če se bo strinjal, podpišem in zaključimo to reč.
ANJA
Mama, meni se zdi vse skupaj tako brez veze, res! Zdaj? Sama v hiši?!
ANA
Saj si še mlada. Gregorja boš prebolela in jaz se bom kmalu odselila k Emi. Ti imaš zgoraj zdaj tako krasno sobo. Ko boš vse spremenila, bo to čisto drugačna hiša!
ANJA
Res me mika vse! Vse bom spremenila! Moja soba mi je res dala veselje. Pa sem hotela najprej vse prodati…bi bila jezna, če bi prodajala?
ANA
Jezna, zakaj? Jaz bom zapustila to…, in če bi tebe ta hiša morila, bi razumela. Saj bo tvoja hiša in lahko narediš z njo kar hočeš!

ANJA
Ate pa ne bi govoril tako?
ANA
Ateja ni že dve leti…, čeprav… Zato pa grem. Pri Emi bom pozabila in pri njej mi gotovo ne bo dolgčas.
ANJA
Tudi meni se včasih zdi, kot da še slišim njegovo trdo hojo… in da mi bo zopet pokazal vrata.
ANA
Prime Anjo za roko in tako gresta iz spalnega v kuhinjski prostor.
Ne bo, ne bo. Brez skrbi, iz te hiše te ne bo nihče več podil.
Spusti Anjo in hrani pogodbo nazaj v predal, kjer je bila prej. Ko pospravi dokument, sede za mizo.
ANJA
Ne bo. To je zdaj moja hiša.
ANA
Tvoja, tvoja!
ANJA
Odide v zgornji del, v dnevno sobo in prične snemati PVC folijo s pohištva.
ANEJ
Prispe in vstopi v kuhinjski prostor.
Mama!
ANA
Si prišel. Lepo. Si lačen?
ANEJ
Ne. Ne trudi se. Pa nekaj bom že moral, da ti ustrežem, a ne?
Prišel sem takoj, ko sem lahko.
ANA
No, saj se ni tako mudilo, vseeno pa ne bi rada več odlašala…
ANEJ
S čim, mama?
ANA
Odločila sem se. Odselim se k Emi in pustim vse tukaj, v tej hiši.

ANEJ
Ampak sedaj ko se je Anja ločila…, a bo kar sama tukaj?
ANA
Meni se zdi, da me ne rabi. Včasih mislim, da bi Gregor še ostal, če bi bila onadva sama.
ANEJ
Kaj pa vem…, meni se nikoli ni zdelo, da ta dva ravno pašeta skupaj. No, sedaj je itak vseeno. Če nista bila za skupaj, je bolje tako. Ti tega ne smeš jemati nase …
ANA
Saj ne…
ANEJ
No… pa še vedno ne vem, zakaj si želela, da pridem.
ANA
Preden grem, bi rada vse razdelila. Tisto, kar pač lahko razdelim.
Anji bom prepustila še svojo polovico hiše, tebi pa dala vse najine…, svoje prihranke. Če si tudi ti za to, bom veliko laže podpisala ta papir. Poglej…
Vzame pogodbo iz predala in mu jo poda. Anej stoje bere pogodbo.
Vem, da denarja ni toliko, kot je vredna hiša…, a tako malo tudi ni.
ANEJ
Res ni malo…, ta denar bi morala porabiti ti. Saj je tvoj…
ANA
Ne, jaz ga ne rabim. Svoj pogreb bom že plačala s tem, kar še dobivam…
ANEJ
Kakšen pogreb neki? Pa kaj govoriš!
Ta pogodba…, mama…, če ti povem po pravici… Glede hiše sem ti takrat povedal – očetovo polovico bi moral jaz dati Anji! Zdaj mi je vseeno. Denarja res ni malo, hiša tudi ni brez vrednosti – samo… Kaj pa Anja? Se strinja?
ANA
Nič ni rekla, da ne – sicer pa, saj se lahko sam pogovoriš z njo. Zgoraj je.
ANEJ
A žaluje?

ANA
Ne! Kje pa! Prav veselje jo je gledati, s kakšno vnemo se je lotila preurejanja. Njena roka se že pozna. Vse kar prime in prestavi, je drugače. Boš videl kako svetla je zdaj tista soba… Samo ta ločitev, sodišče, te zadeve so tako mučne…, malo je utrujena, veš. Pa bo že…, bo že!
ANEJ
Grem k njej.
Anej gre v zgornje prostore, kjer Anja v dnevni sobi počasi razkriva pohištvo. Najprej se nameri v svetlo sobo, se ustavi korak, dva od vrat in potem zadenjsko izstopi zapre vrata in stopi v dnevno sobo.
Anja zatopljena v delo, s hrbtom proti vratom, ne opazi brata. Anej ji tiho pride za hrbet in od zadaj pokrije oči.
ANJA
Se zdrzne.
Anej… kako hladne roke imaš!
ANEJ
Anja …
ANJA
Mama je povedala da prihajaš.
ANEJ
Ja. Saj me je ona klicala. Skrbelo me je. Samo zdaj, ko mi je povedala zakaj, vidim, da mi ne bi bilo treba tako hiteti.
ANJA
Mama te je klicala?
ANEJ
Saj veš… to, da nama namerava razdeliti premoženje in se odseliti k Emi.
ANJA
To je meni tudi povedala.
ANEJ
Si videla pogodbo?
ANJA
Sem. Celo hišo bi mi dala. Tebi pa ves denar.

ANEJ
Ja, sem videl. Ni tako malo denarja! Vem kako sta toliko privarčevala! To je še od prej…, ko je bil ate živ.
ANJA
Gotovo. Ti že veš. Bolj kot jaz…, ker si bil doma.
ANEJ
Po premoru.
Zaradi mene te je nagnal od doma!
ANJA
Ne, Anej! Ne muči me še ti! Te dni imam tako polno glavo vsega in res te ne bi rada videla takega…
ANEJ
A mi boš sploh lahko kdaj oprostila…?
ANJA
Tebi nisem nič zamerila. Česa si pa bil kriv? Si me ti postavil pred vrata? Če bi vedela, da se bo on zmehčal, bi tudi jaz prišla k njegovi smrtni postelji.
ANEJ
Da…
ANJA
Ampak…, zdaj…, saj vidiš, je vse prazno.
Ko je Gregor šel, sem uredila po svoje. Zdaj bo res vse drugače, kot je bilo takrat…
ANEJ
Če bi lahko, bi zavrtel čas nazaj. Potem bi res bilo vse drugače. Če bi mogel, bi se ti odkupil za…
ANJA
Nisi bil ti kriv. Morda sem pa res sama sprožila… bila sem mlada in naivna… Toda…, Miran in Blaž…, eden od teh dveh je bil… To…, to je bilo posilstvo… Potem pa sta ate in mama tajila in prikrila, da ne bi bilo sramote!
In splav… Vsi so obsojali mene! To je najbolj bolelo!
Še danes ne vem, kaj bi bilo z mano, če mi Ema ne bi pomagala…
ANEJ
Ne vem…, rad bi…, moram se ti oddolžiti!
ANJA
Ne…, ti nisi moj dolžnik! Ni treba, da se midva mučiva s tem!
ANEJ
Moram…, dal ti bom ves denar, ki mi ga zdaj daje mama. Jaz ne maram njegovih prihrankov!
ANJA
Ni govora! Jaz bom vzela hišo. Tudi denarja mi ne bo manjkalo. Vsega drugega, samo denarja ne!
ANEJ
Nočeš denarja od mene? Seveda ga nočeš!
O njemu pa misliš, da se je pokesal. Pa se ni! Mama je spremenila oporoko! Jaz bom pa ostal tvoj večni dolžnik…, ker nočeš… Ker nočeš mojega denarja!

ANJA
Kaj govoriš? Če bi te krivila za karkoli, misliš, da bi se lahko odkupil z denarjem? In oporoka? Kakšna oporoka? Oda ateja? Saj je ni bilo!
ANEJ
Lagala je. Tebi in meni! Obema. Zato da ga ti ne bi več sovražila in… uspelo ji je. Zdaj boš hišo spremenila po svoje… mojega denarja nočeš…
ANJA
Ne rabim!
Pa kaj govoriš?! Kaj je mama lagala?
ANEJ
Kaj se je zlagala? Kaj?! Spremenila je atejevo oporoko! Hiše ni hotel dati tebi, ampak meni! To se je zlagala!
ANJA
Ne! To so si izmislili zlobni jeziki…! Sosedje! Kdo ti je to rekel?
ANEJ
Ema!
ANJA
Ema?
ANEJ
Da. Mama je povedala Emi, Ema pa je… povedala meni. Hišo bi moral dobiti jaz… pa hiše v resnici nisem maral! Nisem je maral…
ANJA
Saj…, potem je tako prav…
ANEJ
Ne. Če bi hišo dobil jaz, bi jo jaz dal tebi! Da bi poplačal…, da bi se odkupil. Pa je mama še po smrti imela raje njega kot mene. Zdaj ti nočeš mojega denarja! Od ateja si vzela hišo, mojega denarja pa nočeš …
ANJA
Anej…
ANEJ
Nič! Prav. Prav! Kriv sem in to se ne da spremeniti! Tega dolga ne bom mogel nikoli poravnati!
Zdirja iz dnevne sobe zgoraj v spodnji, kuhinjski prostor.
ANA
Anej…, kaj je bilo?!
ANEJ
Povedal sem ji…, vse sem ji povedal!
ANA
Kaj…?
ANEJ
Vse…, to… zaradi hiše. Da si se zaradi očeta zlagala. Hiša bi morala biti moja!
ANA
Pa saj ti ne bi mogel živeti v njej…, tako…, z moškim…, tukaj!
ANEJ
Saj ne bi! Dal bi jo Anji!
ANA
Potem pa itak…, saj bo celo dobila Anja!
ANEJ
Ampak ti si lagala, da bi mu Anja odpustila! Laž, laž, laž… Ti si ji natvezla to laž.
ANA
Ni bila laž…, ate je jokal, ko jo je klical pred smrtjo.
ANEJ
In? In kaj potem, če je jokal? Svoj del hiše je dal meni…, jaz bi ga dal njej! Vsaj moj greh bi bil opran! Tako pa ni nobeden. Ne moj, ne atejev, saj sem ji poveadl, da ji ate tudi na smrtni postelji ni odpustil!

ANA
Tvoj greh se ne da primerjati z njegovim. Saj ti nisi vedel, kaj se je dogajalo, on pa jo je nagnal od doma. In jaz takrat nisem imela moči. Šele ko je umrl…
ANEJ
Moj greh! Kaj pa ti veš o mojem grehu?! Takrat, takrat v tisti temni sobi ni bil Miran…Pa tudi Blaž ne!
ANA
Anej…,
ANEJ
Jaaa!
ANA
… sini!?
ANEJ
Jaaa, mama!
ANA
Ti!? Anej? Sini!?
ANEJ
Ja…, mama! Jaz! Jaz sem bil. V temi! Saj ni vedela…
Odvihra ven.
ANJA
Pride v spodnji kuhinjski prostor. Gre k predalniku in nekaj išče po predalih. Deluje odstotno.
Mama, ti veš, kje je…, ah nič.

ANA
Kaj…, kaj iščeš?
ANJA
Nič, mama, nič…
ANA
Anja…
Anja se zravna in pogleda Ano.
Anej ti je povedal…
ANJA
Povedal…, ja…, pa saj je vseeno.
ANA
Res je vseeno… vsega tudi jaz nisem vedela.
Pa zaradi oporoke tudi… nisem vedela, da bo Ema povedala. Da bosta vidva kdaj izvedela…
ANJA
Ja…, samo to pomeni, da mi ate ni nikoli odpustil…, čeprav so o meni vsi govorili samo laži.
ANA
Saj jim ni verjel…, le…, hotel je pokazati, kdo je gospodar v hiši!
ANJA
Ja…, gospodar je žrtvoval hčerko? Za ugled hiše! Ti pa si nam lagala o njegovi pokori zadnjo uro…
ANA
V dobro…
ANJA
Dobro? Zato si mi dala hišo1? Prazno in mrzlo!
Ampak zdaj jo bom… Kot nova bo!
ANA
Bolj zase, kot Anji.
Pa če bi…, če bi jo prodala? Bi minilo vse hudo?
ANJA
Prodala… Prodala?! Le zakaj?! Bi potem lahko kje kupila mir?! Ljubezen?! Moža?! Bi lahko z denarjem kupila otroka?!
Morala bi ga obdržati! Pa sem se tako bala ateja…, kaj bo naredil? Kaj bi mi naredil? In tebe…, sem se bala!
In potem, ko je bilo najhuje za mano, sta se onadva hvalila, kako sem ju sama zvabila v vajino spalnico…, ja – v tisto spalnico! Zgoraj! Si jo videla zdaj? Zdaj je to čisto druga soba, kot takrat!
… takrat, ko sta me zaklenila noter… in je potem prišel samo eden…, Miran,… v temi…, molče…,
Ate je pa verjel, da sem bila jaz za! Ate je hotel imeti čisto hišo. In jo je očistil, ja…
Ti pa si nam lagala, da so njegove oči pred smrtjo jokale…

ANA
Tega se nisem zlagala! Res je jokal…,
Morda je pa on vedel! Anej mu je že prej povedal…, zato mu je hotel dati hišo! Oče je vedel za Aneja…
ANJA
Kaj je vedel, mama?!
ANA
… ni bil Miran…, pa tudi Blaž ni bil… Sini, moj sini…
ANJA
… sini? Anej?
ANA
Ja…, Anej. Sini, moj sini…
ANJA
… če je to res…, bi bil otrok…
ANA
Anejev!!!
ANJA
Ne…, Anej? Sini…?
ANA
Ne moreš očistiti te hiše. Ne moreš je spremeniti. Preveč je vsega… z nobenim prestavljanjem pohištva ti ne bo uspelo! Ne boš sprala tega greha! Prodaj!
Prodaj!
ANJA
Mama, ne govori mi tega…
ANA
Prodaj! Obljubi mi, da boš prodala hišo! Drugače ne podpišem nič! Drugače ne bo nikoli konec. Obljubi da boš prodala hišo. Da bo konec!
ANJA
Po pomisleku.
Bom, mama! Da bo enkrat konec.
Anja se kot v transu, z mešanico odločnosti povzpne v svetlo sobo.
Ana, z glavo v dlaneh sedi v dnevni sobi.
Anja v svetli sobi odpre vrata velike bele omare. Stopi tako, da jo odprto vratno krilo zakrije.
ANA
Bo. Bo prodala. Obljubila je. Saj ne bo prelomila obljube… Ona pa bo spoštovala mojo voljo!
Potem bova obe odšli. Ven iz te hiše!

V svetli sobi vrata velike bele omare same od sebe premaknejo tako, da razkrijejo Anjo. Obešeno v omari. Mrtvo.

KONEC