IZROČILO SFINGE

Tempelj samote

Prazne dvorane, tempelj samote.
Kakšni vetrovi vejejo skoznje?
Kakšni tokovi?
V srebrnem in sivem
se druži orkester z zbori.
Duša išče svežo podobo,
neka misel te davi kot kača.
Ozračje je hladno
in pogled čez krajino
se nikjer ne ustavi.
Brez oblike je tvoje nebo,
brez obraza telo.
Nervozni glasovi
premaknejo strune –
kričijo v sanje
in povprašajo za vizije.
Moje in tvoje spomine?
Bela roka se sklanja,
da bi raztrgala pajčevine –
nežno in v srpastem vzdihu.
V kakšnih barvah
se druži ljubezen z zbori?
Kdaj se približa dotiku

obeliski mračni
rastejo z
globin zrcala,
mesečina bleda,
voda pada,
slap –
lokvanji so
na gladini
ogledala

Topoli,

obeliski gladki,
rastejo iz
korenin zrcala,
mesečina zrela,
listje pada,
mrak –
gola nimfa
se utaplja
v ogledala.

Venerino izročilo

Nočni veter
mi objema dušo
kakor sen.
Kakšen navdih
me približa
njenim očem?

Škrlatna muza
mi ponuja
čašo navdiha.
Ali je res
ljubezen
močnejša od stiha?

S katerim vinom
je polita
njena svila?
Zlato seme
ji tenčico užitka
predira.
Nimfe

Njeno izročilo:
ustnice,
nabrekle od pohote.
Zenice,
sijoče kot rezilo.

Njena poza:
kot portret strasti
v galeriji.
Njena vloga:
v rdečih barvah
se razkrili.

Njeno ogledalo:
eros
s ciničnim nabojem.
Čustva
s klicami razkroja.

Izročilo Sfinge

Iz pročelja
tvojih sanj,
obličja
njenih misli:
bela ptica
poleti v sinjino
iz srebrnih ogledal.
Poželenje se
naliči z rdečilom –
katero čustvo
me ovije
kot mrtvaški šal?