KOT VSE BOLJ SIPEK PESEK

Če bi se stopalo prilepilo na pločnik,
če bi se roka zagozdila v lastnem gibu,
če bi se zrak v pljučih skrčil v vakuum,
če bi se srce ustavilo v en sam utrip …

Če bi se nenadoma ustavil in se spremenil v truplo …

Ne – v truplo!
Večno plava v živem jezeru trohnenja
in niti za trenutek ne utone v kamen.

Če bi se nenadoma ustavil in se spremenil v kamen …

Ne – v kamen!
Globoko v sebi drgeta in diha
in niti za trenutek ne umre v negibnost.

Če bi se nenadoma ustavil
in se spremenil v resnično negibnost,
v negibnost,
ki se je ne da opisati s temi migetavimi besedami,
v neopisljivo i nepredstavljivo negibnost,
višjo od najvišjih misli,
globljo od najbolj skritih sanj svoje snovnosti …

Če bi se nenadoma ustavil
in se ves zgostil v zdaj in tukaj,
bi se trenutek kot vse bolj sipek pesek
dolge ure sesuval vame,
in bi moj bežni pogled na veliko kolodvorsko uro
otrpnil v njen tretji kazalec,

v kazalec,
ki navpičen titaka
strmo proti izgubljenemu središču številčnice.

Slišiš kamen, vržen skozi kamen?
Deblo,
ki se kotali pod skorjo?
Mah,
ki se raztaplja v mah?

Prag,
ki se pogreza vase,
lahko prestopiš le s korakom, krajšim od koraka.

Slišim te,
kako neskončno dolgo šteješ do števila ena.

In ko bežiš s telesa v gib vsega,
se nikoli ne premakneš z mesta,
ker se premika to,
kar nisi ti.

Slišiš me,
ko ti molče odpiram usta,
da dolgo šepetaš v noč:
kako globoko pada suhi dež!

Ko mi glas zajezijo zaprta vrata.
Ko jih odprem

in

pljusknem
v zid,

ko porušim
posekam
ali odrinem.

Ko razgrnem najprosojnejšo zaveso,
ko odgrnem najbolj oddaljeni zaslon
in izginejo razdalje.

Ko se prostor,
v katerem se nahajam,
spremeni v razsežnost mojega telesa.
Ko se zazrem v notranjost zrkla.
Ko se razlijem in izžgem.
Ko izpulim poslednji živec.
Ko razsejem trdoto lobanje …

Ko preglasim še zadnjo besedo
in se molče postavim na izpraznjeno mesto.

Žareče rumen,
ki ga z neslišnim pišem
z najtemnejše veje iztrga pogled
in ga v razbitem oknu trenutka
ujame jesensko nebo nad mojim očesom.

Žareče rumen
in neskončo lahek
se ne dotakne kože na moji iztegnjeni roki,
ampak preprosto zaplava skozi meso in kosti.

In ko se ob treh popoldne
ustavim na prehodu za pešce
in si presenečen ogledujem razblinjene dlani,
me nihče ne poskuša odriniti s poti.

Težki čevlji mi v lahnih sinkopah
potujejo skozi telo,
polne aktovke vodikovih balonov
se mi odpirajo v pljučih,
zaprti dežniki me prebadajo mehko,
kot da sem dež podvodnega oblaka.

V pljučih riba,
ki se zvira,
zvija
in obrača.

Odpiram usta,
to nemo luknjo v meso.

Odpiram usta.
Odpiram usta.
Ko se

odprta zaprejo

v krog,
me nepredušno pokrije nebo,
globoko kot školjka ušesa.