Tudi če bi vse oči sveta, vsi pari oči in pravzaprav tudi nepari videli v temi prileteti to galebko, jo videli s kljunom kljuvati v koš za smeti, ki se je na koncu vendarle prevrnil, videli njen apetit, ko lovi ostanke naše večerje med papirjem in cigaretnim pepelom, ko golta rebrovje ribjih kosti in kljuva v zamaščene glave, če bi jo zares zasačili, kako se naenkrat duši, kako srdito vrešči – v grlu zabodena kost – in nejeverno koraka po travniku v skrbi za svoje galebje življenje, niti v tem primeru ne bi zlezla pred vrata in ne pogledala njenega obupa, počasi ustavljajočega se, hirajočega, stokajočega, ne bi pretrgala navala tvoje razgrete strasti in moje mazohistične trpnosti, ne bi se prepričala o tem, kar vem danes čisto zagotovo, saj drugače ni bilo mogoče teh zvokov pojasniti, pa tudi prenašati ne; ne, niti v tem primeru se ne bi postavila, ne bi stresla iz sebe tvojega hrepenenja samo zato, da bi vse to lahko uvidela na lastne
nejeverne
oči –
na lastne neprespane oči. Tako pa se tu še zmeraj pozibavam, pozibavam in, v bistvu, migam z zadnjico, tvoje strnišče na mojem raztrganem ramenu, tvoje noge s koleni in palci privitimi k mojim, pojdi zdaj! se bojiš? se bojiš globlje?, in okušam prihajajočo vlago, ki naju s slastnim mlaskanjem odnaša nazaj proti morju, nedaleč v sotesko tišine, pod zglajen kamen, ki ni, začuda, opraskal stekla na oknu naše gospodinje; to ni kremen, ampak samo mineraliziran kalcij, si rekel in hudomušno zabrisal mokre kopalke na mizo med pripravljene krožnike z ribjo čorbo.
Tam, na sredini kamnite utrdbe, ki je ograjevala plimo in oseko morja tudi z njegovimi petimi zalivčki, ki so bili razprti kot pet prstov na dlani, tam sva našla sončno uro, ležišče, razmetano v krogu in obkroženo z majhnimi previsi –
številčnica brez številk,
nemi obraz brezčasja –
ležišče, ustvarjeno za najino ukradeno ljubezen, si se smejal. Kamnit amfiteater, pravzaprav samo majhen teaterček, kakšen deviantni devičniški odtis bližnjega antičnega koloseja, dvatisoč let tradicije, kjer so kot kresnice celo poletje rojili in naj bi še naprej rojili koncerti, eden za drugim. Vsi pravilno ozvočeni z ogromnimi megaojačevalci, osvetljeni z bombareflektorji in propagirani z superrjuhami, ki so tleskale v vetru in spominjale na divje liane, na iztegnjene jezike mrtvega boga Neptuna, morda Peruna, ali pa nesmrtnega Jaggerja? –
danes je vseeno; hip-hop, steril in sample v starih rimskih razvalinah, cukerček!, nisi se pustil motiti v svojem ritmičnem svetu: People are People.
Ej, you!, lepo je bilo predati se tvoji nenasitni skrbnosti, brusiti robove moške agresivnosti, odkrivati svojo lastno pozabljeno nežnost, pa tudi radovednost – radovednost – radovednost: vse to z ozadjem razočaranega zaupanja, življenje, zavito v celofan, z ospredjem tvojih dvignjenih svaril, venerin griček kot vznožje sanj, v sami sredini namerno vzdrževane brezbrižnosti teles, ki jim je lahko, če gre za to, vse dostopno: brezbrižnosti, ki je hotela zbrisati to, kar je v meni bolelo.
Bolelo in se ni premikalo.
Nič od tega se ni povsem posrečilo: radovednost je ostala in se poglobila. Nežnost se ni povsem navlažila. Brezbrižnost ni presegla skrbi, ni zacelila razklanosti, ni razpustila grudice odgovornosti v novem nežnem gorju vznemirjajočih spolov. Dodala se je samo muzika, massive attack v duši, naraščale so bele skale z zglajenimi terasami in podmorska globina, polna odpihnjenega stekla. Povečal se je prepih pod listi zorečega kivija, zlepljeni, skopirani zemljevid našega letovišča, podaljšala se je tvoja vroča roka na mojem stegnu z žilicami in še ena vroča roka na še enem stegnu z žilicami in še sto in še tisoč rok –
pojavil se je en moj jaz.
Moj tvoj jaz. Tvoje oči visijo na meni, ko si jih osvetlim v glavi, kadarkoli, kjerkoli, ne da bi pomežiknil, v lastnem želodcu čutim tvojo gromozansko lakoto, tvoj huronski smeh se vrti okrog mene kot vrtinčasti prah.
To so
vrstice
nemira –
več te je tukaj, kot te ni – zdaj, ko se, zdaj-zdaj zagorela, zdaj-zdaj po različnih potih in prisvojenih letih vračam spet nazaj, spet pod asfaltno streho spet stolpnice, ko pobožno kot mesečnik čakam, čakam spet na sina, ki je zrasel na drugem koncu vesolja in se vrasel vame, na sina, ki so se mu med časom izjalovile vse razporeditve resničnosti, mesojede igračke in digitalni planerji z domačim naslovom; vsi izbruhnjeni žarometi na poti k Bogu – udarci svetlobe naravnost med oči; in vse papirnate ladjice, karamelne knjige in zvezki, otroške baterije s tresočim žarkom. Njihovi kovinski trupi se ne obračajo v pravo smer, njihovi rumeni snopi ga ne nesejo (Prvega? Drugega?) bližje k domači idili.
Zaman si je ponavljala: Premagajmo prostor, in vse, kar nam ostane, bo Tukaj.
Zaman se je utrjevala v besedah: Premagajmo čas, in vse, kar nam ostane, bo Zdaj.
Njena preteklost je zanjo postala druga koža.
H kakšni idili?
K totalnosti vzporedne zasebnosti?
K tonalnosti brezglasja?
Že ga, tu in zdaj, iščejo vsi mobiji sveta, vsi telefoni (teleti in foni), enfant prodigies in – virtualni – očetje. Že ga iztrgajo od počitka (ni še uspel priti k meni), od počivanja v mojem zaman zaskrbljenem materinskem naročju, že se mi odmika – toda kam?, da bi kmalu pristal tam, kjer se vari pivo;
Guiness z belo žametno kapico in unikatnim suhim okusom, ki eksplodira pod nebom: rjavo praženi irski ječmen, svileno mehka voda iz Wicklow Mountains, grenkasto izsušen hmelj in 235 let tradicije, ko niti kapljica ni šla stran …
– enkrat bo že še prišel in s spoštovanjem se bo ozrl na materino žrtvovanje, na njene kosti in perje in z odrekanji pomnoževano svobodo. Z drugimi pri drugih mizah, vse življenje zvesti pivu Guiness, bo z njimi delil skupni čas, njihovo skupno usodo, spopadel se bo – danes otrok, jutri moški – dobil bo (oh!) krut boj za čast, moč in denar, dokler se zanesljivo ne znajde v sladki nemoči – in jaz
medtem
leto, deset
ves dolgi dan presedim sama s seboj: korespondirala bom do onemoglosti, občudovala bom tvoje črnilo, tvoj vsiljivi rokopis, 1. berljivost, 2. moško dominantnost, 3. grafično izrazitost, režala se bom nesmiselnosti najine nekdanje čutnosti, požirajoče in požirane z anonimnimi telesi: enkrat, takrat. Tvoji in moji čutnosti, ugrabljeni s kratko poletno ljubeznijo: nekaj noči talne tradicije. Med štirimi stenami zasneženega mesta se bom spomnila najine neučakanosti, ki ni več – brez morja, brez sonca, brez kamenja, ki ga je zgladila voda in tisočletja, – izbruhnila;
režala se bom svoji verziji vzleta v ponosni osamljenosti Izgnanca iz Jate, medli materinski drznosti, tihi potuhnjeni odpovedi, upadli, oveneli sledi nemira, znovanajdeni in znovaizgubljeni pasti samo seksa? samo dotikov?, zanki besed (funny life!), od katerih je šla vsaka v nič, tudi tale! tukaj! zdaj! – črtala te bom, črtala iz svojega koledarja, črtala se bom, vse dokler me ne bo več.
Spet ne bom …
Končno ne bom.
Celo vaše telo, od začetka enega krila pa do drugega, ni nič drugega kot sama vaša misel, utelešena v obliko, ki jo lahko vidite. Če prekinete potek misli, načnete tudi svoje telo …
Samo tuji termini bodo: datumi, ure in minute; vedno znova pohojene preproge bose trave; okrog vreščanje, znotraj pa ječanje bele primorske ptice; samo ribja glava bo, njene steklene oči; samo ptičja glava s perjem, z zamaščenim kljunom – s telesom ali pa brez;
isto režanje, ista prestrašenost, ista počasna smrt … smrt iz obupa.
Samo pepel iz poceni cigarete Ronhill, zamaščeni papirji s preostalo tujo hrano; zavrti se noč, kruta, kruta – in ta bo galebkina.
In jaz v njej, v sredini noči. In znova kost v grlu, mojem, presipajočem.
Za vrati pa naslednja vrata, globlje v svobodo.

“You are innocent
when you dream.”
Tom Waits

“Vse, kar nas omejuje,
moramo pustiti ob strani.”
Richard Bach

Livingstonka se je hitro postavila na noge – lahko bi ji rekli tudi Jonatanka, ampak podobnost z jabolkom bi bila prevelika –, z rumenim zakrivljenim kljunom si je zrahljala perje na glavi – lahko bi ugovarjali, da to ni mogoče, ampak za Livingstonko ni nič nemogoče – in izpustila tanek kupček ptičjega blata nekam v globino. Morje se je spenilo kot prežganje v vroči kozici, pljusknilo vse do konic Jonatanovih čevljev, ki je na nasprotnem bregu še vedno objokoval svojo krilato mladost; na koncu pa je morje le pogoltnilo vso interpunkcijo, narekovano od zgoraj navzdol z izmučeno Livingstonko: ne bo več poletela. Nikoli ne bo uspela s to akrobacijo z vsemi božanskimi obrati, zasuki in zdrsi – lahko bi ugovarjali, da za Livingstonko ni nič nemogočega, ampak to ni mogoče, nikoli ne bo z lastnimi močmi postala aviatsko bitje. Preveč, preveč je vsa zajeta v omejenem telesu.

Čevlji Bata, oblizani od morskega dinama, so seveda takoj izgubili lesk, Jonatan pa je takrat v mislih krožil nekje za obzorjem, spominjal se je svojih prvih obratov na palubi tuje ladje Cerpentina, ko ga je izdala mokra paluba in ga je iz ravnovesja vrgel sunkovit bočni veter Quark 02-X ... Malodane, pa bi pristal v kijastem gobcu drugega borca. Šele kasneje ... kasneje mu je uspelo, da se je dotaknil valov tako, da so se kapljice vode razpršile v mavrični pahljači visoko, previsoko ... vse do Sonca, ampak njegovo krilo, uravnovešeno krilo pernatega nadzvočnega računalnika, je ostajalo suho, nedotaknjeno, zajeti ga ni zmogla niti ena odlepljena slina, niti namig tuje vlage: odletel je v nebo in tam še naprej izvajal svoje akrobacijske trike (mig sem, mig tja) nad hrbti zblaznelih rib. Tudi Hemingwayeva je bila med njimi, najneumnejša izmed neumnih, vedno se je ujela na vabo kakšnemu pisatelju, začenši pri kolektivnih avtorjih knjige Genesis, do kakšnega Pankovčina na koncu.
Samo to je pomislil Jonatan. Namreč, da se ga vik in krik vsakodnevnega življenja v Jati takrat, v prejšnjem življenju, ni dotaknil. Vedel je svoje: Nebo ni ne prostor in ne čas. Nebo pomeni biti popoln!
Medtem ko so se Jonatanove misli nezadržno približevale vprašanju, zakaj je moral prav on, Jonatan Livingston Galeb, pasti med ljudi, si Livingstonka iz dna duše ni znala pomagati s svojim galebjim zvezdoletom; niti slutila ni, kako daleč sega njena svoboda pod čedalje bolj usločenim nebom. Od nekod Nekam? Potem Od kod in Kam? (In potem: 3. Od nikoder Nikamor? 4. Od nekod Nikamor? 5. Od nikoder Nekam?) Ali ni to, kar se ji Tu in Zdaj vsiljuje, samo še en izliv angelskih utopij? Čemu bi žalovali za nebeškimi ptiči – za temi letečimi bitji, ki večno potujejo po neskončnem Vesolju? Bi ne bilo morda bolje s krili pomesti zemljo, usmeriti vrtinčast prah in obdelati svoj vrt?
Vedela je, da v trenutku take nostalgije razmišlja popolnoma, res popolnoma enako kot pred tem, no, nekako se ni mogla odreči odgovornosti, vseh teh nenehnih dvomov, ki so iz nje v prejšnjem življenju naredili propadlo junakinjo. In kljub temu, da je od daleč ves čas slišala očitek: Ali si lahko zamisliš, skozi koliko življenj smo morali, preden se nam je sploh prvič posvetilo, da življenje ne pomeni zgolj samo jesti, bojevati se oziroma imeti moč v Jati?, jo je današnje življenje, življenje onkraj prahu zemlje, vedno bolj pomikalo k naftnemu terminalu; nekje se je morala zasidrati, nekam je morala spadati, nekje je enostavno morala gnezditi in kovinska konstrukcija terminala ji je ponudila vsaj nekakšno naselitev – z znamenito pravico do strmoglavega leta v svobodo.
Pravica je ostala, svoboda pa ne. Tako je to nekoč hotela in tako se je to tudi naučila, ko je pod bremenom kopenskih dokazov zavračala to, da ne bi bila, torej postati junakinja. Ni hotela skupaj z drugimi verjeti v lepoto samostojnega letanja brez drugih. Ni hotela odpreti oči, da bi zviška gledala druge – njihove pike, ni se hotela oslepljujoče razkazovati zunaj Jate; hotela se je ugnezditi.
V nebesih naj ne bi bilo nobenih mej. Premagajmo prostor in vse, kar nam ostane, bo Tu. Premagajmo čas in vse, kar nam ostane, bo Zdaj – je topo ponavljala za osovraženim pisateljem Livingstonka, ki je bila čisto izčrpana od njegovega raketnega sižeja in moške logike. Ničesar več ni hotela, čisto nič. Tu se je znašla sama, povsem sama nad množičnim tihim oceanom – kakšna prostost torej? – pa vendar: ko bi s kljunčkom lahko, Jonatanu izmed zob, vsaj nalahno iztrgala ostanke (ne najbolj plemenite) rastline – krhke vejice janeža, s katerim se tako rad vsako leto baše, ali pa ... Ko bi se lahko vsaj ponorčevala, se naslonila na njegovo ramo in se napila iz njegovega nedostopnega očesa; vendar! tega nadzemskega stresa, ki prihaja iz lastne angelske eksistence, ne bo tako lahko premagala: o, Bog!, zakaj sem se morala povzpeti tako visoko, med ambiciozne sinove Velikega Galeba, ki merijo k soncu? Zakaj se nisem raje utelesila v majhno srebrno ribico, ki preslikava dno skupaj s svojo jato. Z njo se ne nagibata nebo in zemlja kot s Livingstonko, nje ne premetavata naliva Rundi in Gambi, ne maje je veter Zen kot kakšno papirnato ptico ...
Livingstonka je pomigala z ritko (veliko stvari ji je ostalo!) in zares, v zadnjem hipu še zares podvomila, še se je zamajala kot na tanki vrvi, nič pa ni mogla ukreniti proti svojemu tragično povišanemu čustvenemu pritisku, proti sami sebi. Njen strmi padec v morske globine, iz svobode – uf! – spet v svobodo, tokrat večnih plovil, se je Jonatanu zablesketal pred očmi prav v trenutku, ko se je v njegovem možatem srcu razstopil krilati jez, zgrajen iz spominov na večni Tu in Zdaj, in na površje je privrelo novo razumevanje pomena dobrote in bistva ljubezni, in to v vsakem življenju vsakega izmed nas – oh!, je prodrla nova drznost ljubiti ... ampak koga?
Saj, koga, res, v tem času in v tem prostoru, ko je vse uničeno, razbito, bleščeče; tehnologije razpeljane, preproge trave položene?! In tako je še naprej samo stal v morju, ki mu ni segalo niti do gležnjev; stal je kot naftni terminal z lestvami rok naokrog ... Nič več tu niti ni sedelo niti ni prestopalo iz noge na nogo, nič ni vreščalo v zmedi pretresene duše. Samo kopica kosti in perja se je v tihosti pozibavala po valovih; nikoli več nobene galebke, ki se ne bi zazrla vsaj do konic svojih raketno zloženih kril.
God, God was innocent when he was dreaming, je Tom Waits popravil luknjo v ograji.
Kdo je torej tu junak?
Eh, časi so uničeni, grobovi polulani. In jeziki sprevrženi, mame naše.