| |
SE BOJIŠ GLOBLJE?
Tudi
če bi vse oči sveta, vsi pari oči in pravzaprav tudi nepari videli
v temi prileteti to galebko, jo videli s kljunom kljuvati v koš
za smeti, ki se je na koncu vendarle prevrnil, videli njen apetit,
ko lovi ostanke naše večerje med papirjem in cigaretnim pepelom,
ko golta rebrovje ribjih kosti in kljuva v zamaščene glave, če
bi jo zares zasačili, kako se naenkrat duši, kako srdito vrešči
– v grlu zabodena kost – in nejeverno koraka po travniku v skrbi
za svoje galebje življenje, niti v tem primeru ne bi zlezla pred
vrata in ne pogledala njenega obupa, počasi ustavljajočega se,
hirajočega, stokajočega, ne bi pretrgala navala tvoje razgrete
strasti in moje mazohistične trpnosti, ne bi se prepričala o tem,
kar vem danes čisto zagotovo, saj drugače ni bilo mogoče teh zvokov
pojasniti, pa tudi prenašati ne; ne, niti v tem primeru se ne
bi postavila, ne bi stresla iz sebe tvojega hrepenenja samo zato,
da bi vse to lahko uvidela na lastne
nejeverne
oči –
na lastne neprespane oči. Tako pa se tu še zmeraj pozibavam, pozibavam
in, v bistvu, migam z zadnjico, tvoje strnišče na mojem raztrganem
ramenu, tvoje noge s koleni in palci privitimi k mojim, pojdi
zdaj! se bojiš? se bojiš globlje?, in okušam prihajajočo vlago,
ki naju s slastnim mlaskanjem odnaša nazaj proti morju, nedaleč
v sotesko tišine, pod zglajen kamen, ki ni, začuda, opraskal stekla
na oknu naše gospodinje; to ni kremen, ampak samo mineraliziran
kalcij, si rekel in hudomušno zabrisal mokre kopalke na mizo med
pripravljene krožnike z ribjo čorbo.
Tam, na sredini kamnite utrdbe, ki je ograjevala plimo in oseko
morja tudi z njegovimi petimi zalivčki, ki so bili razprti kot
pet prstov na dlani, tam sva našla sončno uro, ležišče, razmetano
v krogu in obkroženo z majhnimi previsi –
številčnica brez številk,
nemi obraz brezčasja –
ležišče, ustvarjeno za najino ukradeno ljubezen, si se smejal.
Kamnit amfiteater, pravzaprav samo majhen teaterček, kakšen deviantni
devičniški odtis bližnjega antičnega koloseja, dvatisoč let tradicije,
kjer so kot kresnice celo poletje rojili in naj bi še naprej rojili
koncerti, eden za drugim. Vsi pravilno ozvočeni z ogromnimi megaojačevalci,
osvetljeni z bombareflektorji in propagirani z superrjuhami, ki
so tleskale v vetru in spominjale na divje liane, na iztegnjene
jezike mrtvega boga Neptuna, morda Peruna, ali pa nesmrtnega Jaggerja?
–
danes je vseeno; hip-hop, steril in sample v starih rimskih razvalinah,
cukerček!, nisi se pustil motiti v svojem ritmičnem svetu: People
are People.
Ej, you!, lepo je bilo predati se tvoji nenasitni skrbnosti, brusiti
robove moške agresivnosti, odkrivati svojo lastno pozabljeno nežnost,
pa tudi radovednost – radovednost – radovednost: vse to z ozadjem
razočaranega zaupanja, življenje, zavito v celofan, z ospredjem
tvojih dvignjenih svaril, venerin griček kot vznožje sanj, v sami
sredini namerno vzdrževane brezbrižnosti teles, ki jim je lahko,
če gre za to, vse dostopno: brezbrižnosti, ki je hotela zbrisati
to, kar je v meni bolelo.
Bolelo in se ni premikalo.
Nič od tega se ni povsem posrečilo: radovednost je ostala in se
poglobila. Nežnost se ni povsem navlažila. Brezbrižnost ni presegla
skrbi, ni zacelila razklanosti, ni razpustila grudice odgovornosti
v novem nežnem gorju vznemirjajočih spolov. Dodala se je samo
muzika, massive attack v duši, naraščale so bele skale z zglajenimi
terasami in podmorska globina, polna odpihnjenega stekla. Povečal
se je prepih pod listi zorečega kivija, zlepljeni, skopirani zemljevid
našega letovišča, podaljšala se je tvoja vroča roka na mojem stegnu
z žilicami in še ena vroča roka na še enem stegnu z žilicami in
še sto in še tisoč rok –
pojavil se je en moj jaz.
Moj tvoj jaz. Tvoje oči visijo na meni, ko si jih osvetlim v glavi,
kadarkoli, kjerkoli, ne da bi pomežiknil, v lastnem želodcu čutim
tvojo gromozansko lakoto, tvoj huronski smeh se vrti okrog mene
kot vrtinčasti prah.
To so
vrstice
nemira –
več te je tukaj, kot te ni – zdaj, ko se, zdaj-zdaj zagorela,
zdaj-zdaj po različnih potih in prisvojenih letih vračam spet
nazaj, spet pod asfaltno streho spet stolpnice, ko pobožno kot
mesečnik čakam, čakam spet na sina, ki je zrasel na drugem koncu
vesolja in se vrasel vame, na sina, ki so se mu med časom izjalovile
vse razporeditve resničnosti, mesojede igračke in digitalni planerji
z domačim naslovom; vsi izbruhnjeni žarometi na poti k Bogu –
udarci svetlobe naravnost med oči; in vse papirnate ladjice, karamelne
knjige in zvezki, otroške baterije s tresočim žarkom. Njihovi
kovinski trupi se ne obračajo v pravo smer, njihovi rumeni snopi
ga ne nesejo (Prvega? Drugega?) bližje k domači idili.
Zaman si je ponavljala: Premagajmo prostor, in vse, kar nam ostane,
bo Tukaj.
Zaman se je utrjevala v besedah: Premagajmo čas, in vse, kar nam
ostane, bo Zdaj.
Njena preteklost je zanjo postala druga koža.
H kakšni idili?
K totalnosti vzporedne zasebnosti?
K tonalnosti brezglasja?
Že ga, tu in zdaj, iščejo vsi mobiji sveta, vsi telefoni (teleti
in foni), enfant prodigies in – virtualni – očetje. Že ga iztrgajo
od počitka (ni še uspel priti k meni), od počivanja v mojem zaman
zaskrbljenem materinskem naročju, že se mi odmika – toda kam?,
da bi kmalu pristal tam, kjer se vari pivo;
Guiness z belo žametno kapico in unikatnim suhim okusom, ki eksplodira
pod nebom: rjavo praženi irski ječmen, svileno mehka voda iz Wicklow
Mountains, grenkasto izsušen hmelj in 235 let tradicije, ko niti
kapljica ni šla stran …
– enkrat bo že še prišel in s spoštovanjem se bo ozrl na materino
žrtvovanje, na njene kosti in perje in z odrekanji pomnoževano
svobodo. Z drugimi pri drugih mizah, vse življenje zvesti pivu
Guiness, bo z njimi delil skupni čas, njihovo skupno usodo, spopadel
se bo – danes otrok, jutri moški – dobil bo (oh!) krut boj za
čast, moč in denar, dokler se zanesljivo ne znajde v sladki nemoči
– in jaz
medtem
leto, deset
ves dolgi dan presedim sama s seboj: korespondirala bom do onemoglosti,
občudovala bom tvoje črnilo, tvoj vsiljivi rokopis, 1. berljivost,
2. moško dominantnost, 3. grafično izrazitost, režala se bom nesmiselnosti
najine nekdanje čutnosti, požirajoče in požirane z anonimnimi
telesi: enkrat, takrat. Tvoji in moji čutnosti, ugrabljeni s kratko
poletno ljubeznijo: nekaj noči talne tradicije. Med štirimi stenami
zasneženega mesta se bom spomnila najine neučakanosti, ki ni več
– brez morja, brez sonca, brez kamenja, ki ga je zgladila voda
in tisočletja, – izbruhnila;
režala se bom svoji verziji vzleta v ponosni osamljenosti Izgnanca
iz Jate, medli materinski drznosti, tihi potuhnjeni odpovedi,
upadli, oveneli sledi nemira, znovanajdeni in znovaizgubljeni
pasti samo seksa? samo dotikov?, zanki besed (funny life!), od
katerih je šla vsaka v nič, tudi tale! tukaj! zdaj! – črtala te
bom, črtala iz svojega koledarja, črtala se bom, vse dokler me
ne bo več.
Spet ne bom …
Končno ne bom.
Celo vaše telo, od začetka enega krila pa do drugega, ni nič drugega
kot sama vaša misel, utelešena v obliko, ki jo lahko vidite. Če
prekinete potek misli, načnete tudi svoje telo …
Samo tuji termini bodo: datumi, ure in minute; vedno znova pohojene
preproge bose trave; okrog vreščanje, znotraj pa ječanje bele
primorske ptice; samo ribja glava bo, njene steklene oči; samo
ptičja glava s perjem, z zamaščenim kljunom – s telesom ali pa
brez;
isto režanje, ista prestrašenost, ista počasna smrt … smrt iz
obupa.
Samo pepel iz poceni cigarete Ronhill, zamaščeni papirji s preostalo
tujo hrano; zavrti se noč, kruta, kruta – in ta bo galebkina.
In jaz v njej, v sredini noči. In znova kost v grlu, mojem, presipajočem.
Za vrati pa naslednja vrata, globlje v svobodo.
NEKAJ
DRSEČIH OBRATOV
“You are innocent
when you dream.”
Tom Waits
“Vse,
kar nas omejuje,
moramo pustiti ob strani.”
Richard Bach
Livingstonka
se je hitro postavila na noge – lahko bi ji rekli tudi Jonatanka,
ampak podobnost z jabolkom bi bila prevelika –, z rumenim zakrivljenim
kljunom si je zrahljala perje na glavi – lahko bi ugovarjali,
da to ni mogoče, ampak za Livingstonko ni nič nemogoče – in izpustila
tanek kupček ptičjega blata nekam v globino. Morje se je spenilo
kot prežganje v vroči kozici, pljusknilo vse do konic Jonatanovih
čevljev, ki je na nasprotnem bregu še vedno objokoval svojo krilato
mladost; na koncu pa je morje le pogoltnilo vso interpunkcijo,
narekovano od zgoraj navzdol z izmučeno Livingstonko: ne bo več
poletela. Nikoli ne bo uspela s to akrobacijo z vsemi božanskimi
obrati, zasuki in zdrsi – lahko bi ugovarjali, da za Livingstonko
ni nič nemogočega, ampak to ni mogoče, nikoli ne bo z lastnimi
močmi postala aviatsko bitje. Preveč, preveč je vsa zajeta v omejenem
telesu.
Čevlji
Bata, oblizani od morskega dinama, so seveda takoj izgubili lesk,
Jonatan pa je takrat v mislih krožil nekje za obzorjem, spominjal
se je svojih prvih obratov na palubi tuje ladje Cerpentina, ko
ga je izdala mokra paluba in ga je iz ravnovesja vrgel sunkovit
bočni veter Quark 02-X ... Malodane, pa bi pristal v kijastem
gobcu drugega borca. Šele kasneje ... kasneje mu je uspelo, da
se je dotaknil valov tako, da so se kapljice vode razpršile v
mavrični pahljači visoko, previsoko ... vse do Sonca, ampak njegovo
krilo, uravnovešeno krilo pernatega nadzvočnega računalnika, je
ostajalo suho, nedotaknjeno, zajeti ga ni zmogla niti ena odlepljena
slina, niti namig tuje vlage: odletel je v nebo in tam še naprej
izvajal svoje akrobacijske trike (mig sem, mig tja) nad hrbti
zblaznelih rib. Tudi Hemingwayeva je bila med njimi, najneumnejša
izmed neumnih, vedno se je ujela na vabo kakšnemu pisatelju, začenši
pri kolektivnih avtorjih knjige Genesis, do kakšnega Pankovčina
na koncu.
Samo to je pomislil Jonatan. Namreč, da se ga vik in krik vsakodnevnega
življenja v Jati takrat, v prejšnjem življenju, ni dotaknil. Vedel
je svoje: Nebo ni ne prostor in ne čas. Nebo pomeni biti popoln!
Medtem ko so se Jonatanove misli nezadržno približevale vprašanju,
zakaj je moral prav on, Jonatan Livingston Galeb, pasti med ljudi,
si Livingstonka iz dna duše ni znala pomagati s svojim galebjim
zvezdoletom; niti slutila ni, kako daleč sega njena svoboda pod
čedalje bolj usločenim nebom. Od nekod Nekam? Potem Od kod in
Kam? (In potem: 3. Od nikoder Nikamor? 4. Od nekod Nikamor? 5.
Od nikoder Nekam?) Ali ni to, kar se ji Tu in Zdaj vsiljuje, samo
še en izliv angelskih utopij? Čemu bi žalovali za nebeškimi ptiči
– za temi letečimi bitji, ki večno potujejo po neskončnem Vesolju?
Bi ne bilo morda bolje s krili pomesti zemljo, usmeriti vrtinčast
prah in obdelati svoj vrt?
Vedela je, da v trenutku take nostalgije razmišlja popolnoma,
res popolnoma enako kot pred tem, no, nekako se ni mogla odreči
odgovornosti, vseh teh nenehnih dvomov, ki so iz nje v prejšnjem
življenju naredili propadlo junakinjo. In kljub temu, da je od
daleč ves čas slišala očitek: Ali si lahko zamisliš, skozi koliko
življenj smo morali, preden se nam je sploh prvič posvetilo, da
življenje ne pomeni zgolj samo jesti, bojevati se oziroma imeti
moč v Jati?, jo je današnje življenje, življenje onkraj prahu
zemlje, vedno bolj pomikalo k naftnemu terminalu; nekje se je
morala zasidrati, nekam je morala spadati, nekje je enostavno
morala gnezditi in kovinska konstrukcija terminala ji je ponudila
vsaj nekakšno naselitev – z znamenito pravico do strmoglavega
leta v svobodo.
Pravica je ostala, svoboda pa ne. Tako je to nekoč hotela in tako
se je to tudi naučila, ko je pod bremenom kopenskih dokazov zavračala
to, da ne bi bila, torej postati junakinja. Ni hotela skupaj z
drugimi verjeti v lepoto samostojnega letanja brez drugih. Ni
hotela odpreti oči, da bi zviška gledala druge – njihove pike,
ni se hotela oslepljujoče razkazovati zunaj Jate; hotela se je
ugnezditi.
V nebesih naj ne bi bilo nobenih mej. Premagajmo prostor in vse,
kar nam ostane, bo Tu. Premagajmo čas in vse, kar nam ostane,
bo Zdaj – je topo ponavljala za osovraženim pisateljem Livingstonka,
ki je bila čisto izčrpana od njegovega raketnega sižeja in moške
logike. Ničesar več ni hotela, čisto nič. Tu se je znašla sama,
povsem sama nad množičnim tihim oceanom – kakšna prostost torej?
– pa vendar: ko bi s kljunčkom lahko, Jonatanu izmed zob, vsaj
nalahno iztrgala ostanke (ne najbolj plemenite) rastline – krhke
vejice janeža, s katerim se tako rad vsako leto baše, ali pa ...
Ko bi se lahko vsaj ponorčevala, se naslonila na njegovo ramo
in se napila iz njegovega nedostopnega očesa; vendar! tega nadzemskega
stresa, ki prihaja iz lastne angelske eksistence, ne bo tako lahko
premagala: o, Bog!, zakaj sem se morala povzpeti tako visoko,
med ambiciozne sinove Velikega Galeba, ki merijo k soncu? Zakaj
se nisem raje utelesila v majhno srebrno ribico, ki preslikava
dno skupaj s svojo jato. Z njo se ne nagibata nebo in zemlja kot
s Livingstonko, nje ne premetavata naliva Rundi in Gambi, ne maje
je veter Zen kot kakšno papirnato ptico ...
Livingstonka je pomigala z ritko (veliko stvari ji je ostalo!)
in zares, v zadnjem hipu še zares podvomila, še se je zamajala
kot na tanki vrvi, nič pa ni mogla ukreniti proti svojemu tragično
povišanemu čustvenemu pritisku, proti sami sebi. Njen strmi padec
v morske globine, iz svobode – uf! – spet v svobodo, tokrat večnih
plovil, se je Jonatanu zablesketal pred očmi prav v trenutku,
ko se je v njegovem možatem srcu razstopil krilati jez, zgrajen
iz spominov na večni Tu in Zdaj, in na površje je privrelo novo
razumevanje pomena dobrote in bistva ljubezni, in to v vsakem
življenju vsakega izmed nas – oh!, je prodrla nova drznost ljubiti
... ampak koga?
Saj, koga, res, v tem času in v tem prostoru, ko je vse uničeno,
razbito, bleščeče; tehnologije razpeljane, preproge trave položene?!
In tako je še naprej samo stal v morju, ki mu ni segalo niti do
gležnjev; stal je kot naftni terminal z lestvami rok naokrog ...
Nič več tu niti ni sedelo niti ni prestopalo iz noge na nogo,
nič ni vreščalo v zmedi pretresene duše. Samo kopica kosti in
perja se je v tihosti pozibavala po valovih; nikoli več nobene
galebke, ki se ne bi zazrla vsaj do konic svojih raketno zloženih
kril.
God, God was innocent when he was dreaming, je Tom Waits popravil
luknjo v ograji.
Kdo je torej tu junak?
Eh, časi so uničeni, grobovi polulani. In jeziki sprevrženi, mame
naše.
|
|