DOPOLDAN V PROVINCI

Dan se dviga izpod megle
kot naraslo mleko izpod pagodastega pokrova
lonca, pozabljenega na štedilniku.
Dan se dviga z megličastimi telesi mimoidočih,
predrtimi s sencami nizkih malomestnih
stolpnic in izpušnim plinom avtomobilov,
obstalih v dopoldanskem prometnem zamašku
enega redkih semaforiziranih križišč v mestu.
Dan se kot naraslo mleko nežno dviga
z megličastimi telesi mimoidočih in s tabo.
Zavit v dolgi črni plašč malodušja,
s širokim klobukom, potisnjenim daleč na oči,
stisnjen malone v klobčič, v mehurček nasičenega
zraka, obdanega z membrano izpušnih plinov
(prepričan, da z vsakim korakom samo mic
po mic do toposti brusiš rezilo vendarle nekoliko
prehladnemu zgodnjepomladnemu dopoldnevu)
drsiš po zemljevidu dnevnih opravkov.
Sonce ti ne more zadosti prežariti vek, da bi se
dotaknil sebe, pulzirajočega svet v ritmičnem
nihanju celic, noč in megla in pajčevinaste sence
po kotih se ne morejo dotakniti zemljevida,
po katerem stopaš med obrazi province,
med nakazili, položnicami, kavo in deci džusa,
brez sebe, a kljub vsemu vedno nekoliko
tudi tako, kakor da bi stopal skozse.
Telo se ti nežno razstaplja v grudastem mleku
raztrganih meglic, prištepanih na slabotne žarke
dopoldanskega sonca. Lebdiš med stvarmi,
ki se razmeščajo po risih tvojega spiralnega
drsenja, med stvarmi, ki se razmeščajo v tebi,
da te ne bi zavrtinčilo v lebdenje. In veš:
Stvari niso trdne. Stvari so puhkaste kroglice
z narezljanimi robovi iz tvojega zrenja.
Stvari so, da zadevajo obte, da bi jih razmestil
po zemljevidu sebe, da bi bil, kot edino
lahko si, sestavljen iz stvari; da bi lahko bil
v sebi iz njih ti, ne pa da bi v nasičenih
prazninah med njimi razmeščal sebe.
Zato pa se te tudi več ne morejo dotakniti
tisti strašni in malone neukrotljivi ognji,
ki krvnikom in odrešenikom plamenijo
v očeh, ko svojim neusmiljenim bogovom
darujejo dežele, rodove in spomenike,
da bi v plamenu očistili in prenovili svet –
a potem kljub temu tudi sami samo ponovili
tisto tenko vez med zanosom mladosti in
malodušnim samosprijaznjenjem v smrti.
Da. Zato ne moreš več reči, da bi te sonce
in zamegličeni dan naplavljala predaleč
od resničnega tebe, spečega v porodni vodi
z membrano iz besed, zato ne moreš več reči,
da bi te mesečno plimovanje porodne vode
naplavljalo predaleč od resničnega tebe
iz dnevnih opravkov in smrdljivih cigaret.
A zato vendar še ne moreš reči niti tega,
da bi bili sonce in senčne megle v ravnovesju.
Ko so te izmili na porodni mizi,
so ti rekli, res nisi slišal?, naj bodo stvari,
ravnovesje planetov v ozvezdju osebnosti –
naj bodo stvari in dan za dnem v tebi
razmaknjene tirnice planetov, dan za dnem
neravnovesje … in naj bo dolgo, dolgo,
preden se v ponovljeni porodni konstelaciji
znova uravnovesi ozvezdje osebnosti –
na dolgem potovanju sonca iz stvari
v senčne megle iz porodne vode.

PESEM O MALIH HUDIČIH

Strele brusijo štrleče granitne kocke
in lončnicam na oknih po cvetovih rasejo trni,
ki so mi kot od paradontoze majavi zobje

popadali iz ust, da bi se mi vrnili v zrkla
kot iz mene sestavljeni prostori predmetnosti,
nasičeni, nasičeni, klavrno groteskni.

Hodim počasi, zbrano in premišljeno.

Iz votlin v telesu včasih odmevajoglasovi,
iz dupline biti kot iz maščobno duhteče notrine
v vetru izobešenega nagačenega kadavra.

Kot srbeči blesketav steklovinasti drobir
mi mašijo žile in z zadkom naprej rijejo skozi
kostni mozeg, mali hudiči, klepetavi, klepetavi.

Hodim. Ker jih ne slišim razločno.
Hodim. Da preglasim škrtanje njihovih zobkov,
ščipalk, s katerimi mi hodijo po koži.

Hodim po ostrih robovih. Dostojanstveno.

Ker se demoni ne rojevajo ponoči.
Podnevi rasejo med skladovnicami zračnih žepov.
Kot pikljajoča tolkalca se ti zagozdijo v senceh,

da skozi dan nenehno mežikaš v sonce
in se obračaš na petah v smeri, v katere se oblastno
obrača cevasti sončni penis, domovina vetrov,
domovina hudičkov, pikljavih, pikljavih.

Da ves dan pričakuješ strašni nebesni spopad,
a potem vendarle samo omahneš v votlo noč.

Da. Da nič.
Da samo skomigneš z rameni
in rečeš:

Hodim po ostrih robovih.
Hodim pač.

KO PRESTOPIŠ MEJO

Ko prestopiš mejo,
se ne oglasi alarm ali prižge kakšna luč,
niti te z vseh strani ne obstopi obmejna straža.
Ko prestopiš mejo, se samo zdrzneš,
ali morda celo samo trznež z levim očesom,
ne da bi sam to sploh opazil, mogoče nič.
Dnevi se ti v letnicah nalagajo na drevo telesa,
ure se stekajo v mlezivo upov in bolečine,
zbiraš se v podobah, razpostavljenih ob meji,
a ne veš, ne kje je meja ne da sploh kje je,
ker nisi ti tisti, ki zre v podobe, ko si,
ker so podobe, ki same v sebi zrejo tebe.
In potem nič. Ko prestopiš mejo,
se ne oglasi alarm ali prižge kakšna luč,
niti te z vseh strani ne obstopi obmejna straža.
Ko prestopiš mejo, preprosto samo nekako
veš, da nisi več ti tisti, ki v zrklih podob –
da ni več tvoje telo tisto, na katero se
v ozkih letnicah nalagajo dnevi.

DRUGIM V NOČ

Počasi stopa, kaj bi drugega,
od hiše do vinograda pa spet do novega
slemena, omahujoč, ker kaj je meni
treba od vinograda pa spet do novega slemena
in znova mimo hiš in neprijaznih psov,
ko se na dnu neba vohkemu mesecu na čelu
dela že stota guba tisto neko noč in so v hišah
speči v sanjah že stotič ponovno postorili
čez dan na polju in v hiši stokrat poopravljeno.
A vendar stopa, kaj bi drugega, poti se
mu namreč kar same razgrinjajo pred korakom
in on kar gre od hiše do vinograda pa spet
do sončnega mleziva na nekem novem stotem
slemenu in opirajoč se na redka drevesa dol
po pobočju med nove hiše in besneče pse,
čeprav res ne ve več, čemu se mu podnevi,
prislonjenemu k trhlemu drevesu, nagnjenemu
v rahel spanec snujejo poti, namesto da bi
poten pod pazduho od razsušenih brazd,
poten pod pazduho od vohke žene paberkoval
mlezivo za mesečne ponovitve. Le da potem
vseeno kar vstane in gre, kaj bi drugega,
ko se mesecu na rosnem čelu prvič v gubo
zguba veka tisto neko sto in prvo noč,
od hiše do vinograda pa spet do nekega
novega slemena in po strmem hribu
drugim v zasoplo morasto noč.