Bilo je na isti dan, ko sem izvedel, da so pojedli kralja. Tistega dne sem videl tudi prvo črno piko na nebu in v naslednjih dneh jih je bilo veliko. Opat pravi da so ptice a jaz menim da ni tako. Ravno sem skozi okno svoje popoldanske celice opazoval gibanje nezvezd, kot sem jih sam poimenoval, ko je Trubadur ustavil svoj voz na drugi strani ceste. Leta, polna težav za moj red, so bila minila, odkar smo nazadnje videli njegov rod tod okoli. Kod se potikajo, ti možje kraguljastih oči in slavčkovega glasu, kadar jih ni na spregled? Citadela ni tako velika, ne more biti. Ne verjamem da bi lahko leta taval po njej, ne da bi večkrat prišel spet na isti kraj.

Trubadurjevi žonglerji so poskakali z voza in brez besed začeli razpenjati sceno, oder. Vajeni tega početja niso potrebovali navodil ali dogovora. Mimogrede se je voz spremenil v odrske deske, za njim pa so vzdignili ponjavo, ki je služila za vse, od ozadja za predstave do zasilne strehe, kadar so s severa prišli žaloblaki. Eden od žonglerjev je začel žvižgati in ostali so mu pritegnili. Kmalu zatem se je zvok pesmi razširil po Zadnji ulici. Zazrl sem se v ponjavo, na kateri so bili naslikani različni prizori. Na levi je neznan conde gnal svoje lovske pse za bežečo srno, nekje v ozadju se je risala palača, nizka in polna oken, nič podobnega tistemu, kar leži na Črnem griču. In takrat sem spodaj desno zagledal Ruperta. Sem ga morda celo jaz naslikal, takrat, pred mnogimi leti? Upam, da sem, kajti podoba je vredna pohvale. Skrit med nagrmadenimi prizori, a hkrati osamljen in izstopajoč. Bog, kje je zdaj? Je pomembno?

Vincenzo, debeli Vincenzo (ki so mu raje rekli da je elegantno zaobljen), je prihitel iz svoje krčme, brisavši mastne prste v krpo. Žarečih oči je pristopil k Trubadurju in mu segel v roko ter pri tem delal majhne predklone. Videl sem, kako mu nekaj razlaga, z roko zamahujoč proti krčmi – vabilo na kozarec in rezino pečenke nedvomno - in si pri tem viha desni brk. Na levega je običajno pozabljal, tako da nista štrlela v isto smer.

Odločil sem se, da stopim dol, kaj bi pa drugega. Globoko v mislih sem stopal po spiralnem stopnišču in roka mi je zdrsnila k steni, da so grobi kamni praskali mojo dlan. To me je ponavadi vrnilo v resničnost – stik. Menih mora jasno razmišljati...verjetno nisem nikoli bil iz pravega testa za enega od Skatologov. Tisto, kar mi je bilo pri srcu, je bilo vrezovanje v vosek. Obredi purifikacije in skrb za mestno kanalizacijo sta bili koristni stvari, a vendarle sem zadovoljstvo našel samo v voščenih rokopisih. Včasih sem se spraševal, zakaj je naš red združeval dve tako različni dejavnosti. Edini odgovor, ki sem ga dobil, je bil “Konec je edino, kar je pomembno.” Trubadur mi je nekoč rekel da gre za majhno pomoto, le da mi ni razložil kakšno - Besede so si včasih podobne, je rekel.

Izstopil sem iz samostana, s hladnih tlakovanih tal na zbito zemljo ulice. Otroci so že pustili svoje igrače vnemar, najmlajši so se odtrgali od materinega predpasnika, vsi so prižuboreli na cesto in se radovedno, a vendarle sramežljivo, razpostavili okrog rastočega odra.

Kasneje so prižgali bakle, Vincenzo je dal prinesti klopi iz svoje krčme, ljudje so se posedli po tleh ali pa stali v ozadju, ko je zmanjkalo prostora. Sedel sem v prvo vrsto in tiho spremljal predstavo. Najprej je lutkar odigral zgodbo o Corrini in Viljamu, nekje v drugi polovici sem se zalotil da tiščim zobe skupaj kot epileptik grize palico. V prsih me je tiščalo. Stari spomini so dveh vrst; tisti, ki jih zapišemo, da jih ne bi pozabili in tisti, ki pridejo nepričakovano, zaradi te ali one besede, podobe...ti so brez izjeme grenki. Lutkar je izpustil Viljamove niti, da se je lutka sesedla v gmoto lesenih udov. Pogledal sem mimo, na platno, ki sem ga nekoč pomagal porisati. Večer je šel naprej, toda moje oči so se bile izgubile med vezenjem in staro barvo podob. Taval sem skozi narisane vrtove, poskušal sem splezati čez gore v ozadju, kjer ni bil še nihče. In potem sem se srečal z Rupertovim pogledom. Deček je stal kot vrtnica sredi črnine, zavetna ladja sredi viharja, negibni kamen v vihrajoči travi.

Pridi.

Z obema rokama sem zgrabil klop pod seboj.

Pridi.

Onkraj gora, sem vedel. V puščavi, kjer je konec vseh stvari. Kamor hodijo umirat veliki ptiči, kuščarji in podgane. Kjer žaloblaki prekrivajo nebo in držijo človeka k zemlji kot težka pernica pozimi v postelji in kjer namesto dežja padajo bele cvetice. Neučakano se je nasmehnil. Nisi človek, nisi človek, zakaj si nadevaš otroško podobo.

Pridi. Lepo je.

Vstal sem, gnala me je sila, večja od teže vseh kamnov iz katere je zgrajena Citadela. Bolj neizogibna. Šel sem odločnih korakov, a ni bila odločnost moja, le noge, in stopil na oder. Nisem se oziral na to, kaj se tam dogaja, bil sem potegnjen v vrtinec, ki se mu ni bilo moč upreti. Samo še nekaj korakov, Njegova žareča podoba. Princ. Panacea universalis, lapis exilis. Iztegnil sem roko, vse bo dobro, vse bo dobro...

Platno je zbledelo in se povrnilo v prejšnjo sivino. Rupert je bil samo še bleda podoba, ki jo je čopič vtrl v tkanino. Stal sem sredi odra in se ozrl naokoli. V istem trenuku sem se zavedel, kaj so igrali. Žitnega kralja. Znašel sem se kot prostovoljec sredi pasijona. Trubadur me je pogledal z očmi, ki so izlivale bolečino in žarele čistost. Oh, bog, ne, ne.

“Podeljujem ti to milost,” je rekel s svečanim glasom: “Rex Coronatur, izbran in kronan po Njegovi volji. Prinesi blagostanje svojim ljudem.”

Položil je roke na moja ramena. “Odreši svoje ljudstvo.”
Oh, bog, ne.

KRONIKE IZ CITADELE II

Na vogalu rdeče promenade in samostanske ulice sem bil že popred večkrat zapazil možiclja drobne postave in plahih, mišjih oči, kako spretno suka takšne in drugačne lutke po majhnem gledališkem odru, narejenem iz starih zabojev in razpadajočih zaves. Imel je pravcato zbirko različnih lutk in likov, marionet, prstnih lutk, našemljenih rokavic...mnoge med njimi je bil sam izrezbaril s potrpežljivostjo in natančnostjo pravega mojstra. V svojem rjavem kovčku je tovoril celo majhno leseno princeso z vzhoda, ki ji je bojda nek coprnik vdahnil del svojega življenja, in kadar si lutko zbudil z majhnim zlatim ključem, je znala sama hoditi in se priklanjati.

Toda bolj od njegove spretnosti z lutkami, je bilo na malem možu privlačnega nekaj drugega, vse svoje predstave je namreč spremljal z recitacijami in petjem, in vsaki lutki, ki jo je prijel, je tudi posodil svoj glas. Ko so se njegovi prsti dotaknili vrvic kakšne marionete, je ta po odru odplesala z nepredstavljivo gladkostjo in eleganco, toda ko je lutkar odprl usta, je bilo kot da se je zgodilo nekaj magičnega, bilo je kot da sta postala eno.

Naneslo je, da sem ga ponovno srečal nekako šest ali sedem obratov pred rojstnim dnem princa de Sanligeria in zazdelo se mi je strašno bistroumno, da bi lutkarja povabil na dvor, ga očedil ter ga na dan praznovanja predstavil princu kot posebno darilo. Tako sem brž stopil do lutkarja ter ga prijazno pozdravil.

“Ljubi mož,” sem dejal. “Poslušajte, imam ponudbo za vas, vzamem vas k sebi na dvor za čas, ko luč očrta eno oko. Nastanim vas v sobi za goste, dam vam hrane in pijače, za povrh pa še plačam dvakrat toliko, kolikor na dan dobite na ulici. Vse, kar morate storiti, je, da nato nastopite na zabavi v čast princu lovčeve hiše.”

Videl sem, da možic tehta mojo ponudbo, kar me je takrat presenetilo, saj je bila moja darežljivost več, kot bi si utegnila večina uličnih nastopačev kdaj želeti. Nazadnje je pokimal in na moje nadaljnje presenečenje je odgovoril z glasom, kakršnega je še trenutek nazaj posojal lutki na odru. “Sprejmemo, o milostoljivi gospod.”
Vsul sem mu za pest drobiža v dlan in ga pozval, naj se pod večer zglasi pri moji hiši.

V naslednjih dneh sem bil sila zaposlen z raznimi opravki glede svojih trgovskih poslov. Posebej v pristanišču so se napletale težave, saj so mornarji želeli nazaj svoje službe. Bogovi so mi priča, da bi jim bil z veseljem ustregel, toda morje je bilo odteklo in ladje so brez pomoči ležale po plitvinah in sipinah kakor kup igrač, in nihče ni mogel ukreniti ničesar. Svojim služabnikom sem naročil, naj skrbijo za gosta, sam pa sem večino časa preživel v mestu.

Naposled je napočil veliki dan praznovanja, prišli so ljudje, oblečeni v ptice, zagoreli plesalci z zahodnih obronkov, bardi iz suhih step Aškenta, krigzi s košarami polnimi kobilic, glasbeniki vseh sort, severnjaki z darili, izrezljanimi iz kosti, plemenitaši z vseh koncev Citadele. Videl sem nekoga, ki je prinesel velik vrč motne vode, ki jo poberejo, kapljo po kapljo, z visečih menihov v Damurni. Tisti čas je bil moj princ res mogočem mož, morda med petimi najbogatejšimi v mestu. V tem koncu je bil edini, ki si je začel graditi lastni mavzolej, po načrtih starih dinastij, kakor storijo le zares najpremožnejši. Tako je bilo pričakovati le najizbornejše goste, darila in zabavo, da hrane niti ne omenjam.

Ko se je začetni vrvež umiril, sem dal poslati po svojega lutkarja. Nenavadno dolgo je trajalo, da so ga privedli in kojci sem ga zagledal, sem ga odpeljal naravnost pred princa. Ko sem ga prijel pod roko, sem začutil v njegovem telesu nenavadno mlahavost in opazil sem, da drgeta kot da bi mu bilo mraz, toda te znake sem odpisal kot tremo pred vsem bliščem, ki mu je bil priča. Postavil sem ga pred glavno omizje in naznanil: “Gospoda, vaša milostljivost. Predstavljam vam človeka, ki sem ga odkril po naključju, človeka nenavadnega talenta, ki vas bo gotovo očaral. Upal sem, da nam bo kasneje pripravil kakšno predstavo s svojimi lutkami.”

Stopil sem nazaj in zaploskal ter ga pustil pred omizjem, medtem ko sem se sklonil k svojemu stražarju in ga pobaral kaj jima je tako dolgo vzelo.

“Ne vem gospod, ničesar ni rekel. Strašno se je oklepal svojega kovčka, vendar mu ga niso pustili vzeti v dvorano, nastopi pridejo na vrsto v drugem prostoru. Pustiti ga je moral na hodniku, kar ga je očitno razburilo.”

Pokimal sem in se obrnil nazaj proti lutkarju, ki je nemo in zgrbljeno stal pred princem. Opazil sem, da je nekaj očitno narobe, in princ se je obrnil k meni:

“Je ta tvoj lutkar mar nem?”

“Ne gospod,” sem dejal presenečeno: “Morda mu je samo nerodno.”

Princ se je zasrepel nazaj v možica pred sabo.

“Samo preprosto vprašanje sem postavil in hočem odgovor,” je dejal, toda v njegovem glasu je bilo čutiti nelagodje. To ni bil dan, ko bi mu kdorkoli oporekal.

“Me slišiš!?”

Lutkar je samo stal tam, s povešeno glavo in zgrbljen, kot čez stol odvržen plašč.

“Še pozdravi ne, kakor se spodobi,” princ je izpraznil svojo kupo vina in vstal: “Prikloni se!”

Spreletel me je srh. Pijan je bil moj gospod zelo hitre jeze in ob vsej njegovi nečimrnosti je bilo zares nespametno mu nasprotovati, kaj šele spravljati ga v položaj, ko pred vsemi gosti ni zmogel izkazovati svoje oblasti nad slehernikom. Lutkar pa je samo stal tam.

Princ je stopil naprej in mu prisolil zaušnico, da se je njegova drobna postava opotekla na stran. Za trenutek se je zdelo, da bo ujel ravnotežje, toda potem se je kot prelomil na pol, prevrnil na pod in negibno obležal. Dva izmed najbližjih služabnikov sta planila naprej, da bi ga pobrala, toda njegovo telo je telebnilo nazaj iz njunih rok. Eden izmed njiju se je izraval in z velikimi očmi strmel v truplo.

“Mrtev je.”

“Mrtev je.”

Glas je šel od ust do ust, najprej je zavelo nekaj trenutkov tišine, nato pa je po dvorani zašušljalo. Slišalo se je vzdihe presenečenja in strahu, mrmranje neodobravanja in celo posmehljivo pihanje.

Toda nekje od zadaj, daleč zadaj, izza vrat v dvorano sem zaslišal še nekaj drugega, grozljiv zvok, kot čebljanje in stok brezštevilnih glasov, ki je spominjal na roj žuželk, kriki iz drobnih ust in jok.

Tedaj sem spoznal, da ni bil ta mali mož, ki je sedaj pred mano ležal mrtev, tisti, ki je svojim lutkam posojal glasu, pač pa so ga lutke posojale njemu.

Avtorjev pripis: Kronike so počasi rastoča zbirka kratke proze, od aforizmov do zgodb, ki imajo skupno le to, da se brez izjeme odvijajo v svetu Citadele, občasno znane tudi kot Cittá, Ciudad, Citadela, Korgan, City, Kan...